Pater Vanči Arzenšek mostove med ljudmi gradi z nogometom in s kitaro
Družba
Tipografija

Da ima nogomet v petrovški župniji posebno mesto, nakazujeta že gola na zelenici pred župnijsko zgradbo. Pater Vanči Arzenšek je velik športni navdušenec. Ob nogometu sta njegova ljubezen še tenis in namizni tenis. Izredno dobro ima razvit tudi posluh za jezik in glasbo. V slovenščino prevaja iz več evropskih jezikov in nemalokrat poprime za katero od svojih kitar ter ob tem še zapoje. S tem je prijetno presenetil tudi naju s fotografom, ko sva ga v dneh pred velikonočnimi prazniki obiskala v Petrovčah. Arzenšek tam mašuje od leta 1990 in je eden od dveh patrov dominikancev, ki še živita v Sloveniji. Ne skriva, da je Cerkev na nekaterih področjih ostala nekoliko za časom in da se bo morala, če bo v svoje vrste želela pridobiti nove duhovnike, nekoliko prilagoditi sodobni družbi. V mislih ima v prvi vrsti svobodno izbiro celibata.

Otroštvo ste preživeli v Dramljah. Kako so bili v krogu vaše družine videti velikonočni prazniki?

Vse se je začelo že na cvetno nedeljo, ko smo otroci k blagoslovu odnesli butare, ki nam jih je izdelal stari ata. Približno teden kasneje, na velikonočno soboto zjutraj, smo odšli prižgat gobo z blagoslovljenim ognjem. Z dimom smo nato pokadili dom. Mama nam je pripravila velikonočne jedi, ki smo jih skupaj v košari odnesli k blagoslovu. Še posebej sem se tega veselil jaz, ker sem ministriral. Pri cerkvenih obredih v Dramljah sem tako sodeloval od 2. do 8. razreda. »Pisanka« je bila že takrat, a ne tako razkošna, kot je danes. Dobili smo kakšno pomarančo in fige. Najbolj mi je ostalo v spominu pokanje s karbidom. Za nas otroke je to predstavljalo zabavno popestritev praznikov. Priskrbeli smo sode, vanje dali karbid in ga z vrha prižgali. Ker je bilo početje precej nevarno, smo imeli veliko srečo, da se ni nihče poškodoval.

Odločitev o izbiri poklica je za marsikaterega osnovnošolca in dijaka ena težjih stvari. Kako ste jo doživljali vi?

O duhovniškem poklicu sem razmišljal že kot zelo mlad. Župnik me je zelo rad vzel s seboj kot ministranta in mi je pri obredih veliko zaupal. Že kot osnovnošolec sem lahko bral berilo ali pri procesijah pel evangelij. Rad sem hodil k maši in se udeleževal drugih bogoslužij celo leto. V našem župniku sem videl zgled dobrega dušnega pastirja. Ko je napočil čas izbire srednješolskega izobraževanja, me je sosed, ki je takrat že obiskoval dominikansko gimnazijo, vprašal, kaj razmišljam glede izbire poklica. Nisem skrival želje, da želim postati duhovnik. Sosed mi je tako predlagal, naj se vpišem v dominikansko gimnazijo na Bol na Braču. To sem tudi storil in oče me je pri 15 letih odpeljal v Dalmacijo.

Po zaslugi izobraževanja ste imeli možnost začutiti utrip kar nekaj evropskih mest. V tujini ste bili nato skupaj kar 11 let.

Po končani dominikanski gimnaziji na Bolu so nas predstojniki pošiljali na nadaljnji študij v različna evropska mesta. Noviciat oziroma preizkusno dobo pred sprejemom v red dominikancev sem opravil v italijanski Bologni. Sledili sta dve leti študija filozofije v Torinu. Od tam so me napotili na izobraževanje v Švico, kjer sem magistriral. Priznati moram, da sem kot petnajstletnik najprej res imel domotožje. Kot preprost kmečki fant do takrat z družino nisem veliko hodil naokrog. Navezan sem bil na našo zemljo. Odhod v šolo in nazaj domov je bilo vse, česar sem bil do takrat vajen. Naenkrat sem se znašel v novem okolju. Moral sem se naučiti nov jezik, s čimer nisem imel posebnih težav. Veljal je precej strog red. Zjutraj smo se zbudili zgodaj. Nato smo najprej ob morju telovadili. Sledili so maša in zajtrk ter nato pouk. Popoldne smo se učili. V prostem času smo igrali nogomet.

Kako komentirate upad zanimanja za redovne in duhovne poklice? Kaj je po vašem mnenju razlog za vedno manjše zanimanje?

Zahodni svet se sooča s krizo duhovnih vrednot in sekularizacijo družbe. To pomeni, da ničesar ni več sveto. Vse prehaja na bolj posvetno raven. Materializem je prevladal v svetu, zato mladi ne vidijo več smisla življenja v višjih vrednotah, kot je vera. Sodoben način življenja je na primer razvrednotil tudi pomen družine, odnos do sočloveka, dela in družbe.

Eden od razlogov, zakaj je vedno manj zanimanja za duhovniški poklic, je tudi, da je cerkev ostala za časom. Celibat je ena od stvari, ki moti mlade pri odločitvi za duhovnika. Menim, da to ne bi smela biti obveza, temveč bi morala biti svobodna odločitev.

Kako daleč je reforma znotraj cerkve?

Odgovorni pripravljajo reformo, s pomočjo katere bi več laikov vključili v strukturo cerkve. Po drugi strani bi morali obuditi vero kot vrednoto. A to ni zgolj stvar vsakega posameznika, temveč tudi družbe in družine. Tradicija je še, da morajo biti otroci krščeni in ponekod tudi še birmani, a vse to ni povezano z njihovim načinom življenja, temveč zgolj s tem, da mora nekdo nekaj imeti. Na žalost je pri tem pogosto pomemben vidik obdarovanj. Darila so pomembna že pri krstu, kasneje pri obhajilu in birmi nič manj. Vse je povezano z materialnimi dobrinami. Vera pa je vse prej kot to. Duhovniki smo 24 ur na dan predani svojemu poklicu, a nimamo svoje plače. To je tudi ena od stvari, ki v Sloveniji marsikoga moti, da bi se posvetil duhovništvu. Odvisni smo od prostovoljnih darov vernikov. Hkrati vzdržujemo bogato kulturno dediščino. Škofija nam pri tem ne more pomagati, ker nima sredstev za to. Njej namenja vsaka župnija štiri nedeljske nabirke letno. Starejši duhovniki zaenkrat še verjamemo v te vrednote in se trudimo, da bi v župniji ohranili neko jedro.

Župniki torej niste zgolj duhovni vodje, temveč ste v eni osebi ekonomi, menedžerji, vzdrževalci in še bi lahko naštevali. Pri vas je to še posebej izrazito, saj so Petrovče zaradi bazilike znano romarsko središče.

V župniji imamo na srečo tudi župnijski pastoralni svet in razne skupine, ki sodelujejo in pomagajo pri vodenju. Naša cerkev je stara več kot 600 let in ima posebno poslanstvo kot osrednje romarsko svetišče celjske škofije. Papež Janez Pavel II. jo je leta 1984 razglasil za baziliko. To nam je prineslo nekaj obveznosti. Vedno moramo biti na voljo za romarje, ki jih sprejmemo in nagovorimo ter jim predstavimo našo bogato kulturno dediščino. Pred epidemijo nas je na leto obiskalo približno 30 avtobusov romarjev. Zdaj je romarjev nekoliko manj.

Slišimo vas tudi igrati na kitaro. Kako pomembna se vam zdi ta sproščenost pri duhovniškem delu?

To je zelo pomembno. Če znaš kaj zaigrati, še posebej na kitaro, ki jo lahko neseš vsepovsod s seboj, je to super za popestritev vzdušja. Na kitaro zaigram in ob tem zapojem ponavadi na krstu in porokah. Če se malo pošalim, sem »one man band«. Ljudem je to všeč in jih sprosti.

Učencem verouka je verjetno zelo všeč, ko z njimi na župnijskem igrišču zaigrate nogomet. Slišala sem, da ste velik navijač Barcelone.

Nogomet imam zelo rad. Z župnikom Dorijem Pečovnikom sva leta 1985 ustanovila nogometno društvo duhovnikov Pax. Nogomet smo igrali po Sloveniji in ustanovili reprezentanco, v kateri sem še danes. Vsako leto se udeležujemo evropskih prvenstev. Letos smo bili v Albaniji. Naslednje leto bomo odšli na Madžarsko. Vsak četrtek igram s točno določeno ekipo tenis v Žalcu. Namizni tenis igram ob ponedeljkih z duhovniki v šempetrskem župnišču pri Mirku Škofleku.

Vas še kdaj zanese na Bol, kjer je tudi dominikanski samostan?

Vsaj dvakrat na leto. Tja odhajam na duhovne vaje enkrat letno. Na Bol na oddih odpotujem tudi z ekipo tenisačev. Bivamo v samostanu, igramo tenis in se družimo. Po napornem letu namreč prija tudi nekaj oddiha. (Foto: Andraž Purg) 

Celoten intervju preberite v tiskani izdaji Novega tednika, ki je izšel 28. 3. 2024. 

 

Sledite nam