Osebni arhiv

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Novi tednik za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Težko si je predstavljati, kakšno kalvarijo so doživeli člani družine Ošep, ko so zaradi udara strele in požara 22. junija ostali brez doma in kmetije, ki je bila vir njihove dejavnosti.

Da bo s turizmom in kmetijstvom povezana njuna pot, sta pred to naravno nesrečo načrtovala mlada prevzemnika Vlado Ošep in partnerka Petra Govek. Nato je prišla nevihtna noč, ki je posegla v njune sanje.

K sreči se je Petra v besnenju vremena zbudila, pogledala skozi okno in na ognjene zublje opozorila vse druge. Celo petletni sin je kljub šoku mamico spomnil, katero številko naj pokliče, da se je na drugi strani oglasil dispečer, ki je obvestil gasilce in ostale pristojne. Razsežnosti požara so ogromne, a pomoč, ki člane družine drži pokonci, prihaja z vseh strani.

Odločena živeti od truda svojih rok

Vlado Ošep je najvišje ležečo kmetijo v državi uradno prevzel prejšnjo jesen. S partnerko Petro Govek sta začela življenje prilagajati temu, da bosta več pozornosti in energije usmerila v svojo na novo začrtano pot.

Osebni arhiv

Petra je dala odpoved v tedanji službi, družinica s petletnim sinom Brinom in z dveinpolletno hčerko Lilo se je 1. maja preselila na domačijo k Vladovima staršema. »Odločena sva bila delati, živeti od truda svojih rok,« je dejala Petra.

Po njenih besedah to ni bila težka odločitev. Kruh je služila že na različnih delovnih mestih. A delo doma in v naravi je bilo zanju s partnerjem prinašalo več pozitivnega kot vsakodnevno norenje, usklajevanje delovnega časa in družine. Z Vladom sta želela nadaljevati dolgoletno tradicijo kmetije, hkrati sta zarisala načrte za prihodnost.

Slovenija

Za nekaj dni daleč od vojne: otroci so prispeli

Načrtovala sta gradnjo hiše in ureditev sob za goste. Kmetija Bukovnik je namreč že znana med izletniki. Velja za dobro izhodišče za polurni izlet do koče na Grohotu ali za dveurni vzpon na Raduho.

To izletniško kmetijo obiskujejo tako planinci kot kolesarji. Iz Logarske doline se tja pripeljejo številni tuji gostje, ki cenijo neokrnjeno naravo, pogled na Kamniško-Savinjske Alpe vse do Triglava.

Več napora, a tudi veliko zadovoljstva

V hribovskem svetu je kmetovanje veliko bolj zahtevno kot v nižini. Petrini starši imajo v Okonini manjšo kmetijo. A ko je pred več kot desetletjem prvič izkusila obdelovanje površin na 1.327 metrih nadmorske višine, je videla veliko razliko.

Osebni arhiv

»Medtem ko lahko v dolini grabiš ali okopavaš v japonkah, je treba biti na naši domačiji v Podolševi v gojzarjih, da sploh lahko delaš. Treba je veliko več ročnega dela. Primerni stroji, ki omogočajo delo na takšnem terenu, so na voljo šele v zadnjem času in so tudi veliko dražji kot tisti za obdelovalne površine na ravnini,« je povedala. Dodala je, da vsa dela zahtevajo več časa in več fizične moči.

Usodne strele

V usodni noči je prav Petra opazila nenavadno dogajanje. Družina je spala pri odprtem oknu, saj je bilo v stanovanju v poletni noči precej toplo. Večkrat so jo prebudili grmenje in bliski, njen partner Vlado je zaspal pred televizijo v dnevni sobi …

Nato je zaslišala več pokov. Ko je pogledala skozi okno, je videla močno svetlobo in ognjene zublje. »Stekla sem na hodnik in zavpila, da gori, da naj gredo vsi ven,« je opisala.

Ogenj se je bliskoviti širil

Njen partner in njegov oče sta tekla ven bosa in le v spodnjicah. Na kmetiji, ki je od Solčave oddaljena dvajset minut vožnje z osebnim avtomobilom, imajo na srečo dva hidranta. In tast je priključil cevi na enega od njiju. »Tast je upal, da bo lahko ukrotil ogenj, a ta se je bliskovito širil. Ostrešje gospodarskega poslopja je bilo leseno,« je povedala Petra.

Osebni arhiv

Vlado je rešil dva avtomobila in začel reševati nekatere predmete iz skednja. Petra je stopila na teraso in od tam poklicala gasilce. Signal je namreč na območju kmetije slab.

»Razmišljala sem, ali je prava številka 112 ali 113. Petletni sinček Brin mi je hitro odgovoril, naj zavrtim 112. Tisti trenutek je bil prav on ključen za moje trezno ravnanje. Še zdaj sem hvaležna, da že v vrtcu predšolske otroke osveščajo o ravnanju v nujnih primerih, saj jim znanje ostane v glavi.«

Ko moraš zapustiti svoj dom

Ko je dispečerju sporočila mesto požara in vse podatke, jo je vprašal, ali je ogenj dosegel tudi hišo ali se lahko varno umaknejo. Šele ob tem vprašanju na drugi strani telefona je ugotovila, da morajo čim prej zapustiti dom in da z njenim upanjem, da bodo lahko ona in otroka v pižamah počakali v hiši, da bo ogenj ukročen, ne bo nič.

»Da bomo lahko nadaljevali svojo dejavnost, moramo začeti povsem na novo. Pomoč prihaja iz vseh strani in res smo hvaležni vsem, ki nam pomagajo. Brez njih bi obupali, saj ne bi biti vedeli, kako naj začnemo, kaj naj vzamemo v roke. Verjetno bi pobrali svoje stvari in odšli na katero drugo pot.«

»Takrat me je prešinilo, da še vsaj pol ure ne bo na pomoč nikogar. Z otrokoma smo tekli nazaj v sobo. Elektrike ni bilo. Svetile so nam lučke, ki jih imamo na stenah nameščene, da se ponoči, če mora kdo na stranišče, ne spotakne. Sin mi jih je pomagal prižgati. Otroka sem oblekla čez pižami, nadela sem jima prehodne jaknice, kapice. Pograbila sem očala, ključe od avta … Obuli smo si škornje in se odpeljali približno dvesto metrov stran.«

Trenutki negotovosti

Po klicu dispečerja je želela o požaru obvestiti tudi najbližje sosede, ki so oddaljeni približno deset minut vožnje. Ker ni bilo signala, jim je poslala sporočilo, da v Bukovcu gori in da prosi za pomoč.

Petra je odšla nazaj proti kmetiji. Spominja se, da je partnerju govorila, naj ne hodi preblizu požara. Bili so trenutki, ko ni niti vedela, kje sta njen partner Vlado in tast. »Kje je tast, nismo vedeli vse do jutra. Gasilci so ga iskali in ga k nam pripeljali šele ob zori.«

Kronika

Gorela steklokeramična plošča, meteorna voda zalila prostore podjetja

Ko se je ogenj razširil na hišo, se je pripeljal eden od sosedov in s sabo prinesel cevi ter ročnik. To so namestili na zgornji hidrant in poskušali gasiti. A zaradi vročine je bilo nemogoče stati v takšni bližini, da bi curek vode dosegel hišo. K sreči so takrat na prizorišče prispeli gasilci. »Če bi prišli nekaj minut pozneje, bi zgorela vsa hiša,« je prepričana Petra.

Gasilci pred zublji rešili marsikaj

Solčavski gasilci so začeli takoj omejevati ogenj pri hiši, gasilci iz Črne so začeli gasiti v notranjosti stavbe. Začeli so reševati predmete, nosili so jih v sobe, ki so bile najbolj oddaljene od izbruha ognja.

Osebni arhiv

Petra je ob vsem dogajanju skušala kar najbolj poskrbeti za otroka. Sin je čez približno uro zaspal. Hčerkica ni očesa zatisnila do devete ure zjutraj naslednji dan. »Uspavala sem jo na rokah, da je nato le zaspala na zadnjih sedežih avtomobila,« pripoveduje njuna mama. Proti popoldnevu tisti dan je otroka predala bratu in bratrancu. Otroka sta odpeljala do Petrinih staršev, dedek in babica sta prevzela varstvo.

»Izviram iz doline, iz kraja Okonina. A na nadmorski višini, na kateri je kmetija Bukovnik, čas teče drugače, počasneje. Ljudje radi sedejo za mizo, se pogovarjajo, uživajo v razgledu na Kamniško-Savinjske Alpe.«

Vsa družina Ošep je zelo hvaležna, da so gasilci kljub ognju uspeli rešiti marsikaj. Rešili so denarnice z vsemi dokumenti, rojstne liste, nekaj oblek. »Marsičesa še nisem uspela pregledati. Ne vem še, kako je s kakšnimi računalniškimi diski, fotografijami, tudi z drugimi predmeti … Morda je kaj vlažno, a vsaj nekaj bo ostalo. V sobi in dnevni sobi tik pod ostrešjem je marsikaj črno, namočeno z vodo. A nekatere predmete, na primer otroške igrače, bo možno rešiti,« je hvaležna Petra.

Samo da se je tako izšlo

Velika sreča je, da se nikomur od družinskih članov ni nič zgodilo. Petra tu in tam pomisli tudi na to, da bi lahko bilo ob malce spremenjenih okoliščinah drugače. A skuša pozornost čim bolj usmeriti k temu, da se je vse dobro izšlo.

Slovenija

Spremembe na ulicah tudi zaradi objestnih voznikov

Prvih nekaj noči so Petra in otroka spali pri njenih starših, njen partner Vlado je bil najprej v bolnišnici, a so ga nato odpustili domov. Prenočeval je v planinski koči na Grohotu. Tast je v bolnišnici ostal dlje časa.

Andraž Purg

Mlada družina zdaj živi skupaj v hiši, ki sta ji jo ponudila Vladov bratranec in njegova žena. »V začetku julija je Vlado po desetih dneh prvič prišel prespat sem, tako da smo spet vsi skupaj. To je res edinstven občutek,« je dejala Petra.

Sosedje in sorodniki takoj priskočili na pomoč

Družinski člani preživljajo težke trenutke. A se hkrati zavedajo, da morajo biti močni. »Sebe moram držati pokonci, da lahko pomagam drugim članom družine in da bomo vse speljali,« je poudarila sogovornica. Po njenih besedah so po začetnem stresu morali poskrbeti za osnovne potrebe, da dovolj spijo, jejo, pijejo.

Turizem

Kje do turističnih doživetij brez avtomobila?

Upanje jim med drugim vliva neizmerna sosedska pomoč. Že takoj naslednje jutro so prišli pomagat sosedje, prinesli so hrano in pijačo, poskrbeli so za malico za gasilce. Gospa, ki se ukvarja z gostinstvom in je zaradi poplav pred leti njena dejavnost utrpela velike posledice, je že večkrat poskrbela za malico za vse, ki čistijo in urejajo pogorišče. Tudi osebje koče na Grohotu je priskočilo na pomoč.

Vladov brat je z delovnimi stroji nalagal železje, ki je ostalo od strojev, soseda sta s svojimi stroji vse to odvažala na kup, lokalni gradbenik je pomagal s svojimi stroji.

Od elektrike do prekrivanja strehe

Ker v Bukovcu najprej ni bilo elektrike, so krajani takoj pripeljali agregate. Ti so bili ključni za delovanje zamrzovalnih naprav, v kateri je imela kmetija Bukovnik shranjeno meso in suhomesnate izdelke.

»Petletni sin se je ob izbruhu požara tresel, a mi je znal povedati, naj pokličem 112. Še zdaj sem hvaležna, da že v vrtcu predšolske otroke osveščajo o ravnanju v nujnih primerih, saj jim znanje ostane v glavi,« pravi Petra Govek.

Eden od znancev, ki je po poklicu električar, je tri dni prostovoljno delal, da je ponovno vzpostavil električno napeljavo. Zdaj lahko uporabljajo stroje, ki potrebujejo električno energijo. V Bukovcu delujeta tudi hladilnik in štedilnik. Sosede včasih malico skuhajo kar tam, drugič skuhajo doma in jedi pripeljejo do vseh, ki zavihajo rokave.

Del hiše, ki je pogorel, so prekrili z latami, čez nekaj dni še s polivinilom. Nato so namestili kritino, da ne bi kakšno neurje še bolj odkrilo strehe. To je pomembno, da bodo prostori zaščiteni vsaj toliko časa, da bodo lahko Ošepovi iz hiše odnesli svoje predmete. »Pri pranju in razvrščanju oblačil nam pomaga ogromno ljudi, moje nekdanje sodelavke, starši, Vladove sestrične. Ko bomo te stvari potrebovali, jih bomo šli iskat in bodo pripravljene.«

Hiša žal ni več primerna za bivanje. Ogenj in gašenje sta naredila svoje. Ker v zgornjem nadstropju ni betonske plošče, konstrukcija je namreč lesena, so posledice naravne katastrofe res velike. Zato je stavba predvidena za rušenje.

Pot bo dolga, a s pomočjo bo lažja

Kako vse skupaj preživljata tast in tašča? Po Petrinih besedah je preizkušnja zanju verjetno še toliko težja. »Jaz sem prišla na domačijo, sem prišlek, za njima pa je petdeset let garanja, odrekanja, da sta z lastnimi sredstvi lahko uredila, zagotovila in nakupila vse, kar je bilo treba.«

»Podpora prihaja iz vse Slovenije. Ljudje so stopili skupaj, donirajo po svojih močeh. Številne zgodbe nas ganejo, da jočemo, ne gre drugače … Na primer ko nam je prispevek namenil otrok, ki je denar dobil za rojstni dan. Ali ko za nas darujejo tudi številni starejši, ki imajo tudi sami skromne pokojnine.«

Mlada prevzemnika želita ostati v Bukovcu. Še naprej želita pisati zgodbo najvišje ležeče kmetije v državi. »Tam je res zdravo okolje v današnjem svetu. In to za naju, za taščo in tasta, za otroka.«

Vsi družinski člani se zavedajo, da bo pot dolga. A upajo, da bodo s pomočjo občine, lokalne skupnost, sosedov, gradbenikov in vseh ljudi dobrega srca počasi uspeli vstati iz pepela, kot je Petra že pred dnevi zapisala na enem od družabnih omrežij. In dodala: »Kmetija je prestala že marsikaj, od požiga v drugi svetovni vojni do naravnih ujm, vetroloma, žledoloma. A ljudje tukaj smo trdoživi. Samo da smo živi in zdravi, to je na koncu največ vredno.«