Andraž Purg

Roberta Kudra iz Gotovelj smo spoznali pred dvema letoma, ko je dopolnil 55 let in nam je predstavil svojo nenavadno zgodbo. Desetletje prej je namreč začel raziskovati, kdo je njegov oče. Ko je prišel stvari do dna, je bilo olajšanje prisotno ne le pri njemu, temveč tudi pri njegovem krušnem očetu. Je svetovni popotnik, ki si je datume, imena krajev in dogodke skrbno zapisoval. Pred meseci nam je vselej nasmejani Savinjčan predstavil svoj konjiček, pri katerem je zelo uspešen. »Bobi«, kot ga kličejo mnogi, se je povsem posvetil iskanju starodavnih predmetov.

Vmešala se je joga

Kako se je vse začelo? »Že v rani mladosti sem imel nekakšno raziskovalno žilico, vedno sem kaj našel. S prostim očesom sem večkrat zagledal kovance. V svoji knjigi Sestavljanje sem opisal, kako sem brskal po podstrešju stare Kudrove hiše v Gotovljah. Tam sem vsako leto imel svoje raziskovalne akcije. Kot najstnik sem zbiral starine, kovance, stare znamke, stripe, kasneje pa tudi plošče in knjige.« V devetdesetih letih je vse skupaj opustil. Prodal je celotno zbirko plošč skupine The Beatles, kovance je podaril prijatelju. Začel se je zanimati za jogo in zato je odšel v Indijo.

Z detektorjem je lažje

Pred petimi leti mu je prijatelj predlagal skupen nakup detektorja kovin. »Sprva sem bil proti. Kar leto dni je preteklo, preden me je prepričal. Sledilo je obupno obdobje. Vse, kar sva našla, so bile stare konzerve, pločevinke in razni metalni odpadki v zemlji. Torej le smeti. Žal je prijatelj zbolel in od takrat dalje sem hodil sam, dokler nisem spoznal in navdihnil nekaj prijateljev. Iskanje z detektorjem je kot nekakšen virus. Hitro se ga nalezeš.« Pri iskanju je treba biti zelo potrpežljiv. »Včasih lahko traja tudi nekaj ur, da sploh najdeš kaj pametnega. Hoditi in mahati levo desno je tudi zelo naporno. Tisti, ki nimajo potrpljenja, dokaj hitro odnehajo, po domače vržejo puško v koruzo. Potreboval sem nekaj mesecev treninga, da sem dobil pravi občutek. Potem se je pa počasi začelo.«

Bogat bližnji travnik

Robertu je uspela prva zanimiva najdba. »Čakala me je v bližnjem gozdu. Slučajno sem odkril šest malih in zelo krhkih srebrnikov. Takrat še nisem imel pravega občutka in eden se je zlomil, ko sem ga skušal očistiti. Izkazalo se je, da so bili novci iz Beneške republike, iz leta 1570. Verjetno je tu nekdo pred davnimi časi izgubil mošnjiček. Žal nimamo časovnega stroja in ne moremo izvedeti, kako so se te stvari znašle tukaj. Bi pa bilo vsekakor zelo zanimivo izvedeti njihovo usodo.« Kaj je sledilo začetniški sreči? »Naslednje najdbe so se vrstile počasi. Čakale so me na bližnjem travniku. To me je seveda zelo presenetilo. Našel sem svoj prvi rimski srebrnik, nato tudi srebrnike Leopolda I. iz leta 1674, Franca Jožefa ter Aleksandra I. Ogromno ›zgodovine‹ na enem samem travniku.«

Triskel pri sosedu

Ali obstajajo najdbe, ki so mu še posebej pri srcu? »To je zame zanimivo vprašanje, kajti vsaka nova najdba je nekaj časa najljubša. Toda od vseh so mi keltske najbolj pri srcu. Najdbe niso vse moje. V mesecu maju leta 2022 sem obiskal teto in sestrično v Franciji. Za vsak slučaj sem s seboj vzel detektor. Tam sem lahko zopet raziskoval, tokrat na domačiji, kjer so živeli moji predniki. Od prijaznega soseda kmetovalca sem dobil zeleno luč in prav na njegovi njivi sem odkril keltski bronasti triskel, star nekaj tisoč let. Triskel je starodavni duhovni simbol, ki so ga uporabljali Kelti. Sestavljajo ga tri med seboj povezane spirale, ki se vrtijo v isto smer, nekaj podobnega kot svastika. Ta simbola izvirata iz istega obdobja, in sicer okoli 2500 ali celo 3000 let pred našim štetjem.«

Denar v obliki obročka

Robert Kuder je našel še marsikaj. »Naletel sem na bronasta kovanca plemena Turonov iz 1. stoletja. pr. n. št. in prvotni keltski denar v obliki bronastih prstanov. Čeprav sploh ni videti kot denar, so te bronaste prstane keltska plemena od območja reke Donave do vzhodne Evrope, Francije in Španije uporabljala kot valuto. Pogosto so jih nosili na oblačilih in jih povezali z usnjem ali vrvico. Takšen denar so uporabljali v obdobju med 900 in 500 let pr. n. št. To je bil moj prvi stik s to staro civilizacijo. Prebral sem nekaj knjig o Keltih in sem bil navdušen. Kelti so pustili tudi svoje sledi v Sloveniji.«

Dolga pot novcev

Predlani je na gozdni poti v okolici Polzele odkril star zlatnik, na katerem sta bili upodobljeni boginji Atena in Nike. »S prijateljem Damjanom sva bila navdušena. Spraševal sem se, kaj so tu počeli Grki. Na spletu sem dokaj hitro našel odgovore. Članek o staterju iz Radoboja je napisal arheolog in numizmatik za antične kovance Peter Kos. Čestital mi je za izjemno redko najdbo in uvrstil novec v drugo četrtino 3. stoletja pred Kristusom.« In razlaga o poti zlatnika do tu? »Ko je Aleksander III. prodrl do Donave, se je tam srečal s Kelti, ki so se kot plačanci bojevali za vojsko antične Grčije. Za plačilo so dobili grške staterje. Ko so se vračali, so jih prinesli s seboj, kjer so jih lokalni izdelovalci posnemali. Keltski obrtniki so bili zelo spretni obdelovalci brona. Moj kovanec je najstarejši najden na slovenskem teritoriju, celo starejši od zlatega staterja, ki je bil najden leta 2018 v Beli Krajini in je zdaj na ogled v muzeju v Metliki. Zlati stater in ponos Savinjske doline pa je našel svoje mesto v celjskem Pokrajinskem muzeju.«

Nekateri prodajajo tujcem

Zanimiva najdba je tudi bronasta tulasta sekira, ki jo je dobil od prijatelja. »Ta jo je pred leti slučajno našel v reki Ložnici pri Žalcu in sicer brez detektorja. Sekira je stara skoraj 3000 let. Nedavno sva bila z Damjanom v spodnji Savinjski dolini, ko se mu je končno izpolnila želja in je odkril izjemno najdbo, keltski srebrnik oziroma tetradrahmo iz časa 200 do 100 let pr. n. št..« Kakšna je pri nas zakonodaja na tem področju? »Ne smemo iskati vsepovsod. V Sloveniji je veliko arheoloških najdišč, ki so zaščitena. Iskanje in kopanje na zaščitenem najdišču je nezakonito. Žal tega nekateri ne upoštevajo, nato pa najdbe prodajajo v tujini. Ni jim mar za kulturno dediščino. To meče slabo luč na vse nas. Stroka pa vse meče v isti koš in zato nas imajo vse za plenilce.«

Poiščite lastnika zemljišča

Kuder pozna precej ljudi, ki jim iskanje z detektorjem predstavlja konjiček. Želijo se sprostiti po napornih delovnih tednih. »Drugi radi raziskujemo. Tisti, ki hodimo z detektorjem, imamo določen etični kodeks. Če je le možno, vprašamo lastnika zemljišča za dovoljenje. Razkopavati na zasebni posesti ni prijetno in sproščeno, saj lahko pride lastnik z vilami ali pa kriči, da bo poklical policijo. Zelo pomembno je tudi zapolniti vse luknje in počistiti za seboj. Včasih imam občutek, da smo ›komunalci‹, saj iz gozdov, hmeljišč in travnikov nosimo polne vrečke smeti. Niti ne moremo vsega pobrati, ker je toliko odpadkov in divjih odlagališč.« Katere so nevarnosti? »V zemlji še vedno najdemo ostaline iz prve in druge svetovne vojne, in sicer orožje, naboje, ročne granate in podobno. S tem je treba biti izjemno previden. Najbolje je pustiti vse pri miru in poklicati policijo. Damjan je večkrat našel bombe. Dvakrat sem bil poleg njega. Druga nevarnost so klopi. Moj zadnji nasvet je, da ne hodite sami. Lahko se spotaknete, padete in se poškodujete,« je končal Robert Kuder.