106 let dr. Franca Gologranca - še vedno bistrih misli in čilega duha
»V življenju največ štejejo zdravje, sreča in dobri prijatelji," pravi ugledni profesor. Kako je povezan s Slovenskimi Konjicam in Celjem?
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Novi tednik za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Dr. Franc Gologranc je na svet privekal 23. januarja daljnega leta 1920 v Slovenskih Konjicah.
Povezan je tudi s Celjem, saj je imel njegov stari oče gradbeno podjetje, ki je med drugim zgradilo Celjski dom, njegov oče, ki je bil prav tako gradbenik, je sodeloval pri gradnji Ljudske posojilnice Celje.
Nestor Fakultete za strojništvo Univerze v Ljubljani je s svojim pedagoškim, raziskovalnim in inovatorskim delom zaznamoval razvoj strojne stroke pri nas in v tujini. »V življenju nisem z ničemer pretiraval, v vsem sem bil zmeren.
Morda je tudi to pripomoglo k moji visoki starosti,« pojasni najstarejši Slovenec bistrih misli in čilega duha, ki je še pri 75-ih letih predvala študentom in pisal strokovno literaturo. »Vedno sem bil vedoželjen, zato sem male sive celice vzdržaval tudi v pozni starosti.«
Prof. dr. Franc Gologranc se je po maturi na celjski gimnaziji vpisal na Tehniško fakulteto v Ljubljani, na kateri je februarja 1950 – po šestletni prekinitvi študija zaradi vojne – diplomiral kot strojni inženir.
Najprej je bil konstruktor v projektivnem biroju ministrstva za težko industrijo, v letu 1952 je bil imenovan za asistenta na inštitutu za mehansko tehnologijo Fakultete za strojništvo v Ljubljani.
Med letoma 1967 in 1974 je občasno deloval kot znanstveni sodelavec na Inštitutu za preoblikovalno tehniko Univerze v Stuttgartu, na katerem je leta 1975 tudi doktoriral. Redni profesor na Fakulteti za strojništvo v Ljubljani je postal leta 1982.
Tri desetletja je predaval tako rednim kot izrednim študentom na tej fakulteti ter v njenih enotah po Sloveniji.
Njegovo ime je spoštovano v domači in tuji industriji. Svoj pečat je mlajšim generacijam pustil s številnimi raziskovalnimi in aplikativnimi nalogami za industrijo ter z več kot petdesetimi strokovnimi članki in razpravami.
Napisal je pet strokovnih knjig, med drugim prvi učbenik za področje preoblikovanja (1963), ki so ga poleg študentov uporabljali tudi v slovenski kovinski industriji.
Predlagam, da za uvod zavrtiva kolo časa približno sto let nazaj, ko ste z mamo, očetom in s sestro odraščali v hiši nasproti današnje konjiške avtobusne postaje. Kakšna je bila takratna podoba Slovenskih Konjic?
Najprej se mi v spominu izriše podoba železnice, ki je kraj prepolovila. In sicer na živahnejši in bolj poseljen zahodni del, v katerem sta danes konjiški Mestni in Stari trg, ter na vzhodni del pod Škalcami, v katerem so bile takrat le Serajnikova, Brudermanova in naša hiša ter na gričevnatem ozadju še viničarija. Slovenske Konjice so se v naslednjih desetletjih uspešno razvijale.
»Z ženo sva pogosto prihajala v mojo rojstno hišo sredi Slovenskih Konjic, v kateri sva rada preživljala poletne mesece. Veste, to lepo mesto pod Konjiško goro se je globoko zasidralo v moje srce.«
Je res, da ste bili osamljen otrok?
Res je, bil sem zadržan otrok, nisem bil družaben. Hodil sem v šolo in domov. To mi je povsem ustrezalo.
Če sem si zaželel družbo, sem šel h Goričarjevim otrokom na obisk. Najbolj srečen sem bil, ko smo z družino zahajali na izlete na Pohorje. Z vlakom smo se peljali od Slovenskih Konjic do Zreč.
Kako prijetno doživetje je bila zame vožnja z vlakom! Iz Zreč smo potem pešačili do Skomarja, Padeškega vrha, Boharine ali Peska. Tam so živeli moji bratranci in sestrične. Poleti smo pri njih ostajali več dni. V prijetnem spominu so mi ostale tudi sončne nedelje v konjiških Škalcah, nasploh se je domači kraj globoko zasidral v moje srce.
In kakšne so bile te sončne nedelje v Škalcah?
Mama je doma spekla kruh, dodala v malho še nekaj klobas in salam, potem smo se z družino odpravili peš v Škalce. Pogosto smo se družili s takratnima konjiškima zdravnikoma dr. Rudolfom in dr. Goričarjem ter z njihovima družinama. Skupaj smo posedali v vinorodnih gričih in kramljali.
Neštetokrat se je zgodilo, da so prav takrat klicali zdravnika na pomoč. Ko se je kdo hudo poškodoval v kakšni vasici na Pohorju. Zdravnik se je nemudoma podal na pot, s konji ali peš, v upanju, da bo prispel pravočasno.
S čim se je preživljala vaša družina?
Moj oče je imel manjše gradbeno podjetje, ki v letih po prvi svetovni vojni in v času hude krize leta 1929 ni imelo dovolj dela. Najbrž bi propadlo, če mu tovarnar Lavrič ne bi zagotovil vsaj nekaj gradbenih poslov na kompleksu njegove tovarne usnja.
Nekaj malega je delal tudi v Celju. Mama je bila gospodinja, v Slovenske Konjice se je preselila iz Bukovžlaka pri Celju, v katerem so njeni starši imeli veleposestvo z gozdovi, svoj mlin, opekarno na Ljubečni in žago v Šentjurju.
»Doktorat sem opravil relativno pozno, a sem ponosen, da sem doktoriral pri enem najbolj uglednih profesorjev s področja strojništva na svetu. To je bil prof. dr. Kurt Lange.«
Pri stari mami sem živel, ko sem obiskoval celjsko gimnazijo. Zelo sem bil navezan na starejšo sestro, ki je po drugi svetovni vojni v Zagrebu doštudirala farmacijo, kasneje magistrirala, krajši čas je službovala v konjiški lekarni, potem se je preselila v Mozirje.
Pravite, da ste ponosni, ker so pri gradnji dveh impozantnih stavb v Celju sodelovali vaš stari oče, stric in oče.
Moj stari oče Ferdinad je bil gradbenik v Celju, imel je tri sinove in hčer. Leta 1906 je njegovo gradbeno podjetje po načrtih dunajskega arhitekta Petra Pavla Branga zgradilo Narodni dom v Celju.
Gradbeno podjetje starega očeta je nasledil njegov drugorojeni sin oziroma moj stric Konrad, ki je gradil Ljudsko posojilnico na vogalu Stanetove in Prešernove ulice. Pri gradnji je sodeloval tudi moj oče. To je bilo v letih 1929 in 1930.
Načrte za to mogočno stavbo je zasnoval slavni arhitekt Jože Plečnik, izvedbo je nadzoroval njegov učenec Vinko Lenarčič.
Maturo ste opravili v Celju in se leta 1938 vpisali v elektro-strojni oddelek Tehniške fakultete v Ljubljani. Najbrž niti slutili niste, da boste študij prekinili zaradi nemirnih vojnih in povojnih let.
Seveda ne. Le nekaj mesecev po začetku druge svetovne vojne so me poslali na prisilno delo. Ker sem imel končanih nekaj semestrov na tehniški fakulteti, so me napotili na Dunaj v eno od tamkajšnjih tovarn, v kateri so proizvajali opremo za letalsko industrijo. Leto in pol sem delal v njej.
Po enajst ur na dan. Sredi leta 1943, ko je Nemcem že trda predla, so me vpoklicali v nemško vojsko, saj so potrebovali okrepitve. Bil sem voznik. Na tisoče in tisoče kilometrov sem prevozil v vojni vihri.
»Visoko starost pripisujem predvsem dobrim genom in zvrhani malhi sreče.«
Maja 1945 so nas v bližini Berlina zajeli Američani, ki so nas nato predali Angležem in ti so nas poslali na dansko mejo. Od tam sem se jeseni 1945 živ in zdrav vrnil domov.
A tudi doma vam ni bilo prizaneseno. Znašli ste se za rešetkami.
Najprej sem bil zaprt v Celju v neki baraki, zatem me je v Slovenskih Konjicah zasliševala takratna Udba – jugoslovanska tajna policija. Ta povojni čas je bil prepreden s strahovi, z dvomi, s sumničenji in krivicami.
Najbolj me je psihično sesulo, ko so mi za eno leto prepovedali študij. Zato sem bil toliko bolj srečen, ko sem lahko ponovno sedel v klopi na Tehniški fakulteti v Ljubljani.
Kakšne so bile takratne razmere za študij?
Študirali smo v zelo skromnih razmerah – v utesnjenih prostorih in ob pomanjkanju literature in opreme, a v nas je vrela vedoželjnost. Diplomiral sem leta 1950, po petletnem študiju kot šestnajsti diplomant na fakulteti.
Kot bi bilo včeraj, se spomnim, da je bila podelitev diplom v petek popoldne. V torek sem že prejel odločbo takratnih oblasti, da moram v službo v Železarno Jesenice. Potrebe po strojnih inženirjih v povojnih letih so bile precejšnje, razpoložljivega kadra je bilo zelo malo.
Kako se je razvijala vaša kariera, ki vas je pripeljala do doktorskega naziva?
Še pred odhodom v Železarno Jesenice sem dobil novo odločbo za zaposlitev v centralnem projektivnem biroju ministrstva za težko industrijo ter nadaljeval specializacijo v tovarnah obdelovalnih strojev Waldrich in Schiess v nekdanji Zveni republiki Nemčiji.
»Danes si želim predvsem miru in da bi bilo med ljudmi več razumevanja ter spoštovanja. Živimo v zahtevnih časih, število prebivalstva se nezadržno veča, a politične elite nimajo jasnih odgovorov glede nakopičenih okoljskih, socialnih in ekonomskih težav.«
Leta 1952 sem bil imenovan za asistenta na Inštitutu za mehansko tehnologijo Fakultete za strojništvo v Ljubljani.
V začetku je bilo moje strokovno in pedagoško delo usmerjeno v širše področje mehanske tehnologije in obdelovalnih strojev, leta 1960 sem se habilitiral za takrat na novo vpeljano tehniško disciplino – tehniko preoblikovanja in teorijo plastičnega preoblikovanja.
Kot znanstveni sodelavec sem sodeloval z Inštitutom za preoblikovalno tehniko Univerze v Stuttgartu, na kateri sem doktoriral leta 1975.
Je res, da ste doktorirali pri enem najboljših strokovnjakov s področja preoblikovalne tehnike v strojništvu na svetu?
Doktorat sem opravil relativno pozno, a sem ponosen, da sem doktoriral pri enem najbolj eminentnih profesorjev s področja preoblikovalne tehnike v strojništvu na svetu. To je bil prof. dr. Kurt Lange, izjemno spoštovana avtoriteta svetovnega kova. Doktoriral sem na temo določevanja krivulj plastičnosti za tanke pločevine.
Nekaj let kasneje sem postal izredni, nato redni profesor na Fakulteti za strojništvo Univerze v Ljubljani. Do upokojitve leta 1989 sem bil mentor več kot sto diplomantom v dodiplomskem in podiplomskem študiju strojništva. Delo s študenti me je izpolnjevalo.
»Svoje sem doživel. Imel sem zanimivo življenje, prepredeno z dobrim in s slabim. Opravljal sem poklic, ki me je osrečeval, ob sebi sem imel razumevajočo soprogo, ki je potrpežljivo prenašala moje pogoste odsotnosti od doma.«
Ob tem velja poudariti tudi vaše bogato znanstvenoraziskovalno delo.
Prve sistematične raziskave hladnega masivnega preoblikovanja jekel sem začel izvajati leta 1968 v laboratoriju za preoblikovanje, ki je bil na naši fakulteti ustanovljen prav na mojo pobudo.
Raziskave sem pozneje razširil na področje identifikacije tanke in debele pločevine, preoblikovanje z visokimi tlaki ter na razvoj računalniško podprte eksperimentalne opreme za ugotavljanje preoblikovalnih karakteristik.
Ker govoriva o mojem delu na fakulteti, ne smeva prezreti zanimivega dejstva, da sem le mesec in pol mlajši od Univerze v Ljubljani. (smeh)
Upokojili ste se relativno pozno, stari ste bili sedemdeset let. A ste kljub temu še nekaj let po upokojitvi predavali. Zakaj?
Ker na fakulteti za strojništvo niso imeli na voljo ustreznega predavatelja, ki bi me nasledil. Zato so mi predlagali, da bi nekaj časa še sodeloval z njimi. Z veseljem sem se odzval. Tako sem še pet let predaval tako rednim kot tudi izrednim študentom strojništva v Novi Gorici, Kopru in Novem mestu.
Najstarejši moški vseh časov v Sloveniji je Nikolaj Dragoš (1907–2018), ki je dočakal 110 let in 216 dni. Najstarejša zabeležena ženska oseba vseh časov v naši državi je Katarina Marinič, ki je dočakala 110 let in 307 dni. (Vir: Wikipedija)
V pokoju sem napisal tudi zadnji strokovni učbenik, ki ima 460 strani. Čeprav imam težave z vidom, sem ga na računalnik napisal sam.
Zaradi težav z vidom sem uporabljal računalnik s posebno programsko opremo, ki mi je besedilo prevedla v zvočne zapise.
Kdaj so vas začele pestiti težave z vidom?
Težave zaradi kratkovidnosti so se pojavile že v odraščajočih letih. Niti starši niti učitelji niso opazili, da slabo vidim. Spomnim se, da sem okulista prvič obiskal pri petnajstih letih.
Temeljito je pregledal moje oči in mi povedal, da sem kratkoviden. Izmeril mi je dioptrijo, ki je bila minus 3. Vid se mi je z leti le še slabšal. Mislim, da sem bil star šestdeset let, ko sem imel dioptrijo minus 20. Dvakrat sem bil operiran zaradi sive mrene. Vid mi peša. Vidim le še obrise podob. A ne tarnam, saj je to moja edina večja zdravstvena težava.
Hodite torej na zdravniške preglede?
Seveda. Hodim tako na redne kot specialistične preglede. Dvakrat na teden prihaja k meni domov fizioterapevt, da s posebnimi prilagojenimi vajami vzdržujem svojo gibljivost.
Kako zdravniki komentirajo vašo visoko starost?
Vsi se čudijo. Pravijo, da so prijetno presenečeni. Moja zdravnica mi je povedala, da sem najstarejši Slovenec. Bil sem zelo presenečen. Sploh nisem mogel verjeti! Jaz sem torej najstarejši moški v Sloveniji, a ne vem, katera ženska je najstarejša.
Brskala sem po spletu in našla podatek, da je naziv najstarejše Slovenke nosila Marija Žekš, ki je umrla 28. marca letos v 110. letu. Dočakala je 109 let in 225 dni.
Mar res? Izjemno. Na splošno menda velja, da ženske na splošno živijo dlje kot moški.
Pred štiri leti vam je umrla žena, s katero sta preživela šestinšestdeset skupnih let. Kako ste se soočili z njenim odhodom?
Moja soproga je dolgo bolehala, vendar nikoli nisem razmišljal o njenem odhodu. Zato sem na začetku zelo trpel in jo še vedno zelo pogrešam. Ostal sem sam.
Na domu imate zagotovljeno oskrbo noč in dan. Niste nikoli razmišljali o odhodu v dom starostnikov?
Ne, o tem nisem nikoli razmišljal.
Kako vam minevajo dnevi?
Dnevi so bolj ali manj enolični, a najbolj pomembno je, da se ne počutim preveč slabo, kljub naglušnosti, slabovidnosti in omejenemu gibanju. Hvaležen sem tudi, da nimam bolečin. Zaradi slabovidnosti ne morem več pisati in brati.
Občasno poslušam radio. Pesti me nespečnost. Ob približno dveh ali treh ponoči se prebudim in ne morem več zaspati. Razmišljam o tem in onem. Ure do jutra se mi neskončno vlečejo.
Prave družbe nimam več. Vsi moji prijatelji in znanci so umrli, imam še dva kolega, ki živita v domu za ostarele, z njima se občasno slišim po telefonu. V teh poletnih mesecih poznopopoldanske in večerne ure, ko vročina pojenja, rad preživim v parku ob našem bloku.
Še praznujete rojstne dneve? Domnevam, da svečk na torti ne pihate več.
Prav domnevate. (smeh) Rojstnim dnevom niti jaz niti žena nisva nikoli posvečala posebne pozornosti. Nisva prirejala zabav in druženj. Sva šla na kakšno kosilo v dobro restavracijo, to nama je povsem zadostovalo.
Živela sva bolj umirjeno. V poletnih mesecih sva pogosto dopustovala v Dalmaciji, tja sva se rada vračala predvsem zaradi prijaznih ljudi. Hvaležen sem, da je najin zakon trajal skoraj sedem desetletij in sva lahko veliko časa preživela skupaj. Otrok nisva imela.
Čemu pripisujete svojo častitljivo starost?
Recepta za svojo dolgoživost nimam. Če bi tak recept obstajal, bi ga vsi upoštevali in bi vsak doživel sto in več let. (smeh)
Visoko starost pripisujem predvsem dobrim genom in zvrhani malhi sreče. Če pogledam nazaj, moram priznati, da sem imel res srečo, saj sem bil tako v vojnih kot tudi povojnih letih mnogokrat izpostavljen nevarnostim. To je bil čas, ko so mnogi umirali.
Ste gojili zdrav življenjski slog?
Ne, tega ne morem trditi. Nisem sicer kadil in pil alkoholnih pijač, a sem vedno rad dobro jedel. Nisem športni tip, zato me rekreacija ni nikoli navduševala. Zelo veliko sem delal in se posvečal karieri. To me je najbolj osrečevalo. Veste, imel sem zmerno življenje, v ničemer nisem pretiraval.
Kdaj ste bili nazadnje v domačih Slovenskih Konjicah?
Pred več kot dvema desetletjema, in sicer leta 2005. Pred tem sva z ženo pogosto prihajala v mojo rojstno hišo sredi Slovenskih Konjic, v kateri sva rada preživljala poletne mesece. Veste, to lepo mesto pod Konjiško goro se je globoko zasidralo v moje srce.
Sredi osemdesetih let sem zaradi težav z vidom avto prodal, vožnja z avtobusom pa je bila za naju vedno bolj naporna. Zato sem se odločil, da bom hišo prodal. Za nakup se je zanimalo kar nekaj večjih podjetnikov s Konjiškega, kupila sta jo zakonca iz Slovenskih Konjic.
Kaj ste si zaželeli ob zadnjem rojstnem dnevu?
Posebnih želja nimam. Svoje sem doživel. Imel sem zanimivo življenje, prepredeno z dobrim in s slabim. Opravljal sem poklic, ki me je osrečeval, ob sebi sem imel razumevajočo soprogo, ki je potrpežljivo prenašala moje pogoste odsotnosti od doma. Hvaležen sem tudi, ker sem preživel drugo svetovno vojno, ki je vzela milijone življenj.
Danes si želim predvsem miru in da bi bilo med ljudmi več razumevanja ter spoštovanja. Živimo v zahtevnih časih, število prebivalstva se nezadržno veča, a politične elite nimajo jasnih odgovorov glede nakopičenih okoljskih, socialnih in ekonomskih težav.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
