Nik Jarh

Z njim smo se srečali v Domu ob Savinji v Celju, v katerem z ženo prebivata zadnjih nekaj let. A ko se človek z njim pogovarja, nikoli ne bi pomislil, koliko je star priljubljeni Mile, ki je zaradi zdravstvenih težav pristal na invalidskem vozičku. A ko ga človek posluša in se z njim pogovarja, ima občutek, da je star veliko manj, kot je v resnici.

Novice

Svingerske zabave: V teh termah ob kršitvah obvestijo organe pregona

Še vedno se spominja vsega svojega življenja od otroštva. Žal zadnja leta ne hodi več na športne tekme, na katerih je bil stalen gost dolga desetletja. Z rokometnimi prijatelji iz celjskega kluba se je tik pred novim letom dobil na tradicionalnem srečanju v gostilni Amerika.

Vsako leto se 24. aprila, ob obletnici evropskega klubskega naslova celjskega rokometnega kluba, prav tako v omenjenem gostišču sreča tedanje vodstvo omenjenega kluba. Žal jih je na srečanju vsako leto manj. Že nekaj let ni več trenerja Mira Požuna, umrl je tudi Mičo Bundalo, lastnik gostišča, lani sta se poslovila legendarni predsednik kluba Tone Turnšek in nekdanji najboljši rokometni sodnik na svetu, Celjan Štefan Jug.

V Celju živi že več kot šestdeset let

Naziv častnega meščana Celja je pred leti prejel zaradi vpetosti v celjski gospodarski in športni razvoj. »Bil sem predsednik celjskih hokejistov, ko sem bil zaposlen v Cinkarni, in predsednik celjskega rokometnega kluba, ko sem bil direktor Aera.«

To niso bile njegove edine športne vloge. V obdobju 1984–1986 je bil predsednik jugoslovanske rokometne zveze, nato je po slovenski osamosvojitvi vodil še slovensko rokometno zvezo.

Z ženo je v Celju zgradil stanovanjsko hišo na Lavi. Ima sina Boštjana ter dve vnukinji in enega vnuka. Mlajša vnukinja in vnuk, 15-let stara dvojčka, sta oba športnika. Martin je veslač pri Žusterni, Veronika igra nogomet. Je vratarka pri ženskem nogometnem klubu Žusterna.

»Mogoče imata športne gene po meni. Tudi sam sem se v mladih ukvarjal s športom,« pove Mile, ki je znan tudi po tem, da se vedno rad šali. Do lani je vozil tudi avto, nato ga je prodal.

»Rodil sem se v Subotici februarja 1931. Oče je bil uslužbenec na železnici. Takrat so jih prestavljali iz kraja v kraj, iz mesta v mesto. Mama je z mano in mojo sestro govorila madžarsko, zato sem jezik dobro obvladal. Nikoli nisem hodil v madžarsko šolo, zato pisanja, ki je zelo zahtevno, ne obvladam. A še vedno zelo dobro in rad govorim madžarsko. V mladih letih sem se ukvarjal tudi s športom. Že v Subotici sem treniral odbojko. Bili smo trije podajalci ob treh tolkačih. S svojo telesno višino danes ne bi prišel zraven. V Ljubljani je bila odbojka že zelo dobro razvita, zato sem se odločil za igranje rokometa pri Svobodi na Viču,« je pojasnil zgovorni Mile.

»Nato je prišel čas študija. Odločil sem se za študij kemijske tehnologije. Najprej sem študiral v Beogradu, nato sem študij nadaljeval in tudi končal v Ljubljani. Ker sem bil štipendist, sem po opravljenem študiju najprej delal v podjetju v Subotici. Nato sem prišel v Celje. In se zaposlil v cinkarni. Pri proizvodnji organskih barvil smo potrebovali led. Na drsališču je bila ledarna. Zato je Cinkarna pomagala pri gradnji drsališča. V hokejskem klubu so zato takrat predlagali, naj Cinkarna določi predstavnika. Tedanji generalni direktor podjetja Drago Čeh je izbral mene in postal sem predsednik hokejskega društva Celje,« se hokejskih časov in vloge pri tem spominja Mile.

Na tekme namesto v gostilne

Sledilo je delo pri Aeru, ko je to podjetje najbolje poslovalo. Leta 1973 je postal pomočnik direktorja Mirana Mejaka, ki je nekaj let pozneje postal prvi doktor znanosti na mariborski fakulteti.

»V Aeru sem bil dodana vrednost in direktor. Podjetje sem vodil od leta 1975 do 1987, v njegovih najboljših poslovnih časih. V času mojega vodenja smo se povezali s celjskim rokometnim klubom, nekaj časa je bilo naše podjetje tudi generalni sponzor kluba. To so bili časi, ko je Aero Celje še igralo v nekdanji jugoslovanski ligi,« se spominja zgovorni Mile zadnjih let življenja v nekdanji Jugoslaviji.

»Imeli smo denar, namenjen klubu, ki ne bi pomenil zgolj pomoči, temveč bi tudi nam prinesel korist s prepoznavnostjo našega podjetja. Pri nas so bili na obisku celjski košarkarji in z njimi smo se načelno že dogovorili, da jim bomo pomagali. A sem dobil namige, da se v prvo jugoslovansko ligo ob Olimpiji in Mariboru ne bodo uspeli uvrstiti,« je povedal Mile.

»Nato so se oglasili rokometaši. Videli smo večjo možnost širitve imena našega podjetja v prvi jugoslovanski ligi. Odločitev o vključitvi v rokometni klub smo sprejeli s komercialnim direktorjem. Naše delavce smo sprejeli v upravni odbor kluba. To nalogo je opravil Andrej Šušterič. V Aeru je bilo ob tem zaposlenih kar nekaj tedanjih klubskih rokometašev. Moja želja je namreč bila, da bi naši delavci hodili ob nedeljah ali sobotah na tekme in ne v gostilne,« se spominja teh časov naš sogovornik.

Rokometna reprezentanca postala svetovni prvak

»Še danes se spominjam svetovnega rokometnega prvenstva leta 1986, na katerem je tedanja skupna država Jugoslavija osvojila zlato medaljo. Bil sem določen za vodjo reprezentance. Selektorju Zoranu Tuti Živkoviću sem dejal, da ne bom odpotoval z izbrano vrsto. Pred tem sem bil namreč z mladinkami na SP, na katerem se je Jugoslavija slabo odrezala. Jugoslovanski rokometaši so bili aktualni olimpijski prvaki iz Los Angelesa leta 1984 in bilo me je malo strah, da ne bodo ponovili uspeha. A mi je Zoran Tuta Živković odvrnil: »Pa nismo mi dekleta!« Zato sem šel z njimi v Švico in priznam, da bi mi bilo zelo žal, če si ne bi premislil. Naši fantje so igrali izjemno. V finalu smo nato premagali Madžarsko. Tedaj je bil v reprezentanci tudi Veselin Vujović, ki je bil kasneje slovenski reprezentančni selektor.«

Predsednik Rokometne zveze Slovenije

»Najprej naj omenim, da se je Aero ob slabšem zaslužku ob koncu osemdesetih let postopoma umikal iz celjskega kluba. Ko je tedanje vodstvo kluba prepričalo Toneta Turnška, tedanjega direktorja Pivovarne Laško, je bila to izjemna poteza. Pivovarna Laško je neposredno vstopila v vrhunski šport. Klub je dobil pokrovitelja za daljše obdobje. Odšel sem v pokoj, zato sem sprejel mesto predsednika Rokometne zveze Slovenije. A tega ne moreš početi, če nisi več zaposlen, ker nimaš več povezav,« je dodal Mile.

»V domu mi nič ne manjka, a doma je lepše«

»Zadnja leta z ženo živiva v Domu ob Savinji v Celju. Najprej sva bila nastanjena v negovalnem oddelku, nedavno sva se preselila v prenovljeno sob v domu. V domu je lepo urejeno, nič mi ne manjka. Rad se udeležujem skupnih dogodkov in dejavnosti. Večkrat me obiščejo športni, predvsem rokometni prijatelji, da poklepetamo. Večkrat me obišče tudi sin, ki z družino živi v okolici Kopra. Rad bi povedal, da je doma vseeno lepše. Zato me sin ob obiskih tudi odpelje v moj dom – v hišo na Lavi v Celju. A žal verjetno tam nikoli več ne bom mogel živeti,« pripomni Mile in spregovori o eni od želja, ki jih še ima.

V Zlatorog na evropsko tekmo rokometašev

Še pred dnevi nam je zaupal, da si želi še kdaj v živo spremljati rokometno tekmo celjskega kluba v kultni dvorani Zlatorog.

»In ta želja se mi bo izpolnila že prihodnji mesec, tik pred rojstnim dnevom. Predsednica celjskega rokometnega kluba Alenka Potočnik Anžič, ki me je z možem Alešem, ki je tudi trener vratarjev v klubu, obiskala v domu, me je povabila na tekmo in mi tudi obljubila, da mi bodo v klubu organizirali prevoz na tekmo. Same lepe stvari sem slišal o njej in ob skoraj dvournem pogovoru z njo spoznal, da vse tudi drži,« je še dodal.