Arhiv NTRC

Njegov dom je kot velika galerija, v kateri so na ogled vsi njegovi izdelki, od uporabnih do okrasnih. Že pri vhodu stojita dva obešalnika za oblačila, prvi v obliki drevesa in drugi, ki spominja na plesalko ob drogu. V dnevni sobi opazimo zanimiv ležalnik, mizico, stojalo za knjige ali gramofonske plošče v obliki valov, uro iz kosa lesa, praskalnik za domačo muco, ptičjo hiško v obliki solzice … V jedilnici so njegovi izdelki miza in kuhinjski stoli, ki presenečajo s svojo neobičajno obliko in hkrati udobnostjo.

Domača galerija

Na stenah so Janove slike, saj je kot otrok rad tudi risal, zato je izbral umetniško gimnazijo likovne smeri. Najprej je razmišljal o študiju fotografije, a je menil, da ni dovolj dober za to, da bi opravil zahteven sprejemni izpit na akademiji, in je raje izbral arhitekturo. »Nazadnje še vedno fotografiram in sam poskrbim za tovrstno predstavitev svojih izdelkov,« pove zadovoljno in doda, da je sam izdelal tudi svojo spletno stran, vso grafiko in kataloge za izdelke, ki jih prodaja pod znamko JB design & architecture.

»Pri objavah izdelkov bolj ciljam na evropski trg, ker je večji. V Sloveniji je nekaj mojih izdelkov na ogled v salonu Id:doma v Ljubljani, sicer prodam kakšno manjšo stvar. Ni kriva cena, saj ni nič višja kot pri podobnih oblikovalskih izdelkih v trgovinah, ampak gre pri tem bolj za miselnost ljudi. Ti raje kupijo izdelke priznanih tujih oblikovalcev.«

Ko boli križ ...

A tudi Jan postaja vedno bolj prepoznaven, saj so bili nagrajeni že štirje njegovi izdelki. Nagrade podeljuje Zavod Big v Ljubljani za različne oblikovalske in arhitekturne dosežke. Poleg stola H, ki ga je kot prvega izdelal s kolegom Miho Bevcem, so bili nagrajeni še ptičja hiška v obliki solzice, škatla za ure in afriški boben udu, prav tako v obliki solzice. Jan je ob tem kritičen do sistema, po katerem mora mlad oblikovalec plačati, da lahko pošlje svoj izdelek na ocenjevanje in nato v svojih objavah navaja najbolj prestižne nagrade. »Zneski so tako visoki, da si mnogi mladi ustvarjalci tega ne morejo privoščiti. Izdelek zato izdelajo za neko podjetje oziroma mu prodajo svojo oblikovalsko zamisel, kar prinaša nekatere omejitve pri ustvarjanju. Sam imam kot samostojni ustvarjalec pri svojem delu proste roke in že pri oblikovanju izdelka vem, kakšna bo njegova zgodba, kako ga bom predstavil.«

Nekaj časa je tudi on imel redno službo. Dve leti je delal kot arhitekt urbanist, kar je tudi študiral. »To je bila dobra izkušnja, saj sem se naučil dela z ljudmi.«

A zaradi dolgotrajnega sedenja je imel kljub ukvarjanju s športom vedno več težav s hrbtenico in tako je začel s kolegom snovati svoj stol, ki ga je poimenoval H in na katerem sedi vzravnano, ne zvito. Kako dolgo je trajalo, da je nastal stol v današnji podobi, priča precej drugačna prva maketa izpred petih letih. Za takšen napredek je bilo treba vložiti veliko truda in časa.

»Hvala bogu za Youtube!«

Že med študijem je sodeloval na raznih delavnicah, kjer so študenti oblikovali razne predmete, in spoznal je, da ga to področje bolj zanima kot urbanizem. »Na srečo nas na fakulteti pri tem niso omejevali in tudi v magistrski nalogi, ki jo pišem, skušam najti povezave med oblikovanjem ulične opreme in urbanizmom,« pravi mlad ustvarjalec, ki se je o lesu in njegovih zakonitostih sam učil na spletu, zato pravi: »Hvala bogu za Youtube! Tam sem začel gledati videoposnetke tujih mizarjev in se pri tem veliki naučil o lesu, uporabnosti posameznih vrst, o tem, kako rešiti vprašanja lesnih stikov …« Da to učenje s spleta ni nič nenavadnega, doda, saj se je moral tudi v času študija tako naučiti uporabe raznih programov. »Ob delu v delavnici sem se učil tudi na svojih napakah.«

Les kupuje sam in izbere nek kos glede na to, kaj bo iz njega izdelal. »Nesmiselno je imeti večje zaloge lesa, saj so želje naročnikov različne in tudi prostora nimam dovolj. Zaenkrat imam srečo, da imajo moje stranke podoben okus, kot ga imam sam, in ni zelo neobičajnih želja.«

Rad dela z orehovim lesom, ki je zelo uporaben, pogosto dela tudi iz hrastovega lesa, ki je topel. Pri nekaterih eksotičnih vrstah lesa je treba paziti, saj so lahko celo strupene ali rakotvorne.

Foto: Andraž Purg

Več v tiskani izdaji, ki je izšla 18. januarja.