Arhiv NTRC

Kmetijska zadruga Šaleška dolina, njeni začetki segajo v leto 1955, sodi med srednje velike kmetijske zadruge v Sloveniji. »Kjer je dobra zadruga, so tudi odlični kmeti! In to pri nas v Šaleški dolini še kako drži,« poudarja sogovornik.

Ste ena tistih kmetijskih zadrug, ki ima lastno proizvodnjo mesa in sadja. Vaša zadruga je torej svojevrstna kmetija?

Res je in ponosni smo na to. Ker imamo lastno proizvodnjo mesa in sadja, med kmeti v Šaleški dolini zaznavamo večjo avtoriteto in spoštovanje. Lažje se poistovetimo z njihovimi težavami oziroma izzivi, zato hitreje najdemo ustrezne rešitve. Poslanstvo vsake zadruge je pospeševanje gospodarske koristi članov na podlagi enakopravnega sodelovanja in upravljanja.

Imamo 18 hektarjev sadovnjakov, od tega 3,5 hektarja ekoloških. Letno odkupimo 14,5 milijona litrov mleka, saj smo največji dobavitelj mleka v Mlekarni Celeia, v kateri ima šaleška zadruga solastniški delež. Vsako leto odkupimo približno 3.500 glav govedi, od tega 600 ekoloških. Že leta 2009 je naša zadruga od naših kmetov na višinskih kmetijah začela odkupovati ekološko meso po 10 do 15 odstotkov višji ceni. Tako jim pomagamo pri ohranjanju živinoreje v zahtevnejših pogojih.

Poleg odkupa mleka in živine se vaša zadruga ukvarja tudi s trgovino. Katera dejavnost prinese več prihodkov?

Z odkupom mleka in živine ustvarimo 48 odstotkov letnih prihodkov, kar je približno 12 milijonov evrov, približno toliko nam prinese tudi trgovina. Kmetijske in živilske prodajalne imamo v Lučah, Topolšici, Nazarjah, Šmartnem ob Paki, Šoštanju in Velenju. Naša jabolka in jabolčne proizvode je možno kupiti tudi v Sadjarskem centru Turn. Čeprav nam prodaja izdelkov iz lastne proizvodnje prinese le štiri odstotke prihodkov, je za nas pomembna z vidika družbene trajnosti, saj zaposlujemo tudi invalide. K lastni proizvodnji štejemoizdelke znamk Ekodar in Slodar. Pod znamko Ekodar od leta 2010 ponujamo ekološko goveje in telečje meso, pridružili so se jima tudi ekološka jabolka in njihovi proizvodi.

Je res, da v italijanskem Neaplju jedo burgerje, v katerih je meso iz vaše zadruge?

Uspel nam je preboj na italijansko tržišče, meso sicer izvažamo tudi v Turčijo. Vemo, da so Italijani izjemni gurmani, zato so pripravljeni plačati več za kakovostno goveje meso iz Slovenije. V gostilne v Neaplju dostavljamo boljše hrbtne kose za stejke, a tudi druge kose mesa. Še ne dolgo nazaj smo v Šmartnem ob Paki redili 260 bikov, a smo jih zamenjali s telicami. Telice imajo mehkejše, bolj sočno in marmorirano meso, ki vsebuje več medmišične maščobe, ki je cenjena med gurmani. Takšno meso je primerno tudi za zorenje, dobro je tudi, če ga takoj spečemo. Italijani ga naročajo tudi za burgerje.

Od leta 2009 smo organizatorji odkupa ekološke govedine, ki jo prodajamo pod že omenjeno blagovno znamko Ekodar. Z njo smo bili leta 2014 uvrščeni med štiri najboljše evropske kmetijske zadruge. To nobeni zadrugi v Sloveniji še ni uspelo, Naše meso je sledljivo, kar pomeni, da potrošnik ve, s katere kmetije prihaja, prav tako dobi informacije o vseh ekoloških certifikatih, ki dokazujejo kakovost mesa. Tako potrošnikom zagotovimo varnost živil. Odzivi kupcev so zelo dobri.

Zelo pomembno je, da je kakovostna hrana na voljo otrokom v vrtcih in šolah, bolnikom v bolnišnicah ter starejšim v domovih za ostarele. Sodelujete tudi z javnimi zavodi?

V krajih Šaleške doline z mesom oskrbujemo več kot sto javnih zavodov, veseli nas, da krog odjemalcev ves čas povečujemo. Največ ekološkega mesa naročijo šole in vrtci, redne odjemalke so tudi druge javne ustanove. Ljudje so vedno bolj osveščeni glede pomena kakovostne, lokalno in ekološko pridelane hrane. Še pred leti smo od predstavnikov ene od bolnišnic slišali, da bolniki pri njih povprečno ostanejo le nekaj dni, zato v jedilnike ne vključujejo ekološko pridelane hrane. Menijo, da jih v nekaj dneh še tako dobra hrana ne bi pozdravila. Takšna miselnost se k sreči spreminja.

Poudarjate, da mora zadruga temeljiti na socialni ekonomiji. Kako se to odraža pri poslovanju šaleške zadruge?

Najprej naj poudarim, da že vrsto let poslujemo uspešno. Leta 2005 smo imeli 5 milijonov evrov prihodkov, potem smo vsako leto promet povečevali za milijon evrov. Leta 2025 načrtujemo prihodke v višini 25 milijonov. Naš glavni cilj ni ustvarjanje dobička, ampak zagotavljanje učinkovite in vsestranske pomoči našim kmetom. Kot ste omenili, delujemo po načelih socialne ekonomije. Dobiček vlagamo v razvoj zadruge. V njej ves čas uvajamo napredne metode, s katerimi ustvarjamo višje prihodke. Zaslužen denar vlagamo v kmetije, in sicer tako, da jim zaračunavamo manjše marže, s čimer jim omogočamo večjo konkurenčnost. Kjer je dobra zadruga, so tudi odlični kmeti! In to pri nas v Šaleški dolini še kako drži.

Ob tem naj še povem, da je bila leta 2016 šaleška zadruga uvrščena med tri najboljša podjetja na področju agrobiznisa pri nas. Agrobiznis je vseslovenski projekt za spodbujanje podjetništva in inovativnosti v kmetijstvu in živilskopredelovalni industriji.

Tudi v kmetijstvu je vedno bolj pomemben tehnološki napredek. Kako mu sledite?

Med najnovejšimi pridobitvami bi izpostavil stroj za prebiranje jabolk. Zelo natančno jih prebira in razvršča glede na kakovost, velikost in obarvanost, izloči pa bolna ali poškodovana jabolka. Preden smo kupili ta stroj, je jabolka ročno prebiralo pet delavcev, zdaj bo za nadzor stroja skrbel le eden. Denar za nakup stroja smo pridobili na evropskem razpisu. Kupili smo tudi kombajn za siliranje trave in koruze. Z njim lahko zagotavljamo kakovostno siliranje za potrebe naših kmetov, saj si sami takšnega stroja ne bi mogli privoščiti. Z njim se pri spravilu krme lahko izognemo baliranju in uporabi folije, ki je, kot vemo, ekološko sporna. Naša zadruga obdeluje približno 120 hektarjev njiv in travnikov, zato sami zagotavljamo krmo za govedo. Kakovostno siliranju koruze je zelo pomembno za kakovost mesa in mleka govedi. Če je vsako koruzno zrno temeljito zdrobljeno, se v vampu krave boljše razgradi. Pri prijavi na razpis za kombajn nam je pomagala Zadružna zveza Slovenije.

Če že govoriva o najnovejših pridobitvah vaše zadruge, velja omeniti tudi karantenski hlev. Zakaj ga potrebujete?

Telic se v Sloveniji ne skoti dovolj, zato jih naša zadruga kupuje na Češkem in Slovaškem, v Franciji, Litvi in Latviji. Obseg vzreje povečujemo, zato smo zgradili karantenski hlev, stal je približno 300 tisoč evrov, v njem so telice iz drugih držav prve tedne ločene od preostalih živali in pod veterinarskim nadzorom. Mi sicer že imamo hlev za 260 glav živine, v karantenskem je prostora še za približno sto glav živine. Prednost karantenskega hleva je, da uvožene telice v njem cepimo, jim odpravimo morebitne parazite, predvsem pa lahko živali v miru opazujemo in pozorno spremljamo njihovo zdravstveno stanje. Karantenski hlevi niso novost, pred desetletji so bili prisotni na naših kmetijah, a smo sčasoma pozabili nanje.

Zalo pomemben je human odnos tudi do rejnih živali. Te med prevozom do klavnice doživljajo stres. Da bi omili njihovo trpljenje tik pred zakolom, razmišljate o uvedbi potujočih klavnic.

Potujoče klavnice v številnih evropskih državah že poznajo, zamisel, da bi jo uvedli tudi v naši zadrugi, je prisotna že nekaj časa. To pomeni, da bi prišli do kmeta in zakol govedi opravili na njegovi kmetiji. S tem bi žival prikrajšali za adrenalinski stres, ki ga doživlja med prevozom do klavnice. Vemo, da je meso živali, ki ni pod stresom in ne trpi, bistveno bolj kakovostno in užitno. Če bodo naša prizadevanja uspešna, bo to prva potujoča klavnica v Sloveniji. Zavedam se, da bo treba kar nekaj naporov tudi na politični ravni. To bi bila velika pridobitev tudi z etičnega vidika, saj so tudi rejne živali čuteča bitja. Z njimi je treba ravnati sočutno. (Foto: Nik Jarh)

Intervju si lahko v celoti preberete v tiskani izdaji Novega tednika, 27. februar 2025!