osebni arhiv

Zelo velika množica ga je na zadnjo pot pospremila v četrtek na celjskem pokopališču. Govor je imel Iztok Uranjek, ki je med drugim dejal: »Za nas si vedno bil in ostajaš ›naš Max‹. Z žalostjo v srcu se od tebe poslavljam v imenu številnih sodelavcev in prijateljev. V soboto smo onemeli ob vesti, da si nas v petek zvečer nepričakovano in nenadoma na svojem domu in v krogu svoje družine, v svojem 65. letu, za vedno zapustil.«

Gostinstvo, družba, popravila električnih naprav in družina so zaznamovali Lednikovo življenje. »Pred mnogo leti sem te spoznal kot polno zaposlenega z organizacijo delovanja kluba Casablanca v Celju. Imel si občutek za mlade, zato smo takrat redno obiskovali diskoteko pod tvojim vodstvom. Kupil si lokal v starem mestnem jedru Celja. Pri tebi v Scotchu smo se zbirali prijatelji in domačini, kjer smo neumorno modrovali o boljšem Celju in o lepši prihodnosti. V lokalu smo celo silvestrovali in v njem tudi dočakali slovensko osamosvojitev. Večkrat so nam druženje popestrili in seveda podaljšali naši muzikanti Vagabundi, Okrogli, Klavžarji in Freceti, vsako leto so nas obiskali tvoji ptujski Kurenti.«

»S tvojim prijateljem Bogdanom Lilijo, ki te tam zgoraj že čaka, sta z elektriko opremila številne objekte na Celjskem, tudi center varne vožnje Združenja šoferjev in avtomehanikov. Sicer pa si nam znal popraviti številne naše pokvarjene naprave, saj si popravilo izvedel brez godrnjanja, za današnje čase tudi nerazumljivo - takoj.«

»Polno zaposlen si vedno našel čas za družino. Besedna zveza ›moja Anka‹ ti je bila vseskozi na jeziku, imena hčere Barbare, sina Luke in obeh zate zlatih vnukov si omenjal z žarom ponosa v očeh. Uredili ste si lep dom na Bezenškovi na Hudinji, v kraju vajine mladosti. A sreče z zdravjem nisi imel. Z leti te je sladkorna bolezen pripeljala v bolnišnico, Kljub trudu zdravnikov se ti je zdravstveno stanje slabšalo, nazadnje te je delno oplazila še kap. To te je odvrnilo od vsakodnevnega dela v lokalu in od terenskega dela z elektriko.«

»Ostal si doma v pritličju svojega domovanja na Hudinji, kjer sta si z ženo Anko uredila topel domek in kjer sta rada sprejemala številne obiskovalce. Prijatelji v tvoji bolezni nismo pozabili nate, radi smo te obiskovali, s tabo še naprej modrovali o zlatih starih časih in kako ustvariti boljši jutri. Tvoje življenjsko vodilo je bilo pomagati ljudem. V poslu nisi nikoli bil osoren in izključno preračunljiv podjetnik. K tebi smo prihajali po mirnost in po dobro voljo.«

»V lokalu si včasih v roke prijel kitaro in zapel tvojo najljubšo Z zakrivljeno palico v roki, saj si v mladosti bil navdušen planinec. Rad si imel glasbo, predvsem domačo glasbo. Za lažje slovo ti bo danes moja hči zanosno zapela tvojo najljubšo, ›planinsko zakrivljeno palico‹. Če želiš potovati hitro, hodi sam, če želiš priti na cilj, hodimo skupaj, je bila tvoja misel, saj je prav ta moralni poduk odsev tvojega plemenitega značaja.«

»Zato, Zdenko! Vsi tvoji sodelavci in prijatelji smo veseli in ponosni, da smo s tabo lahko prijateljevali. Želimo ti mirno in varno potovanje tja gor, kjer te nekateri tvoji prijatelji že čakajo, drugi pa tja za tabo še pridemo. Naj ti bo lahka slovenska zemljica. Radi te imamo, spomin nate živi.«