Učiteljica in mentorica v Šoli za hortikulturo in vizualne umetnosti Celje Ana Sotošek je izjemna mojstrica ustvarjanja s cvetjem in aranžiranja. Svoje dijake in študente z neizmerno ljubeznijo do lepega in s strastjo navdušuje, da cvetju namenijo še dodatno uro ali dve. Rezultati tistih, ki ji sledijo, so izjemni, ker takšni dijaki in študenti pobirajo najprestižnejša priznanja doma in v tujini.
Ko sem jo ob začetku pogovora vprašala, ali se strinja, da so rože najlepše darilo narave, je pritrdila, a obenem brez oklevanja dodala, da to velja za vse rastline, ne zgolj za rože. »Za strokovnjake so samo vrtnice rože,« je opozorila in dodala, da v stroki raje uporabljajo izraz cvetlice, rastline ...
Kdaj ste ozavestili svojo ljubezen do cvetja, do lepega?
Do tega spoznanja me je pripeljala življenjska pot, na kateri so bile tudi velike prepreke. Šele ko sem odprla svojo cvetličarno, sem videla, da je cvetje tisto »ta pravo« v mojem življenju.
Se morda spomnite, kaj je bilo vaše prvo naročilo, ki ste ga kot samostojna cvetličarka dobili?
Spomnim se prvih aranžiranih cvetov za 8. marec, ki sem jih podarjala strankam ob odprtju cvetličarne. Anemone. Stranke, ki so jo dobile, so še dolgo govorile, kako trpežna je. Samozavest je rasla z izkušnjami. So se mi roke kar tresle ob prvem aranžiranju daril. Z izobraževanjem, izkušnjami in veseljem do ustvarjanja je vse to izginilo.
Kakšna je bila vaša pot do učiteljice v šoli?
Zelo dolga. Pravzaprav sem se sama izšolala v tej šoli kot vrtnarski tehnik. Nadaljevala sem na biotehniški fakulteti za inženirja sadjarstva in vrtnarstva. Študija nisem takoj dokončala. Vmes sem se za leto in pol zaposlila v podjetju Sadjarstvo in vrtnarstvo Mirosan. Pri 21 letih sem odprla lastno prodajo sadja in zelenjave v Vojniku in tudi to dejavnost sem opravljala približno leto in pol. Ker sem prodajala na podeželju in ljudje tudi še niso bili tako osveščeni, se ta prodaja ni obnesla. Zatem sem se zaposlila v inštitutu za hmeljarstvo in pivovarstvo v Žalcu. Potem sem odprla cvetličarno na Ljubnem ob Savinji. Po šestih letih dela so prostor, ki sem ga imela v najemu, denacionalizirali, zato sem dejavnost zaprla. Med tem časom sem rodila tudi hčer in sina. Ker se mi je zasebna dejavnost ob družini zdela preveč tvegana, sem se zaposlila v PUP, Podjetju za urejanje prostora v Velenju. Tam sem delala pet let in v tistem času sem tudi končala študij na biotehniški fakulteti. Okoliščine so me zatem pripeljale v Šolo za hortikulturo in vizualne umetnosti Celje, kjer poučujem že več kot 20 let. Ves čas sem tudi mentorica dijakom in študentom na tekmovanjih doma in v tujini. V tem času sem se dodatno izobraževala na biotehniški fakulteti in pridobila naziv diplomirane inženirke agronomije in hortikulture. Dodatno se izobražujem tudi v tujini – preko nizozemske cvetličarske zbornice, udeležujem se mednarodnih izmenjav v šolah v Nemčiji, Nizozemski, Norveški. Naša šola je članica Florneta, mednarodne izobraževalne mreže, ki pripravlja več tekmovanj. Na tekmovanjih v San Remu in Milanu se je naša šola dobro izkazala, naša dijakinja drugega letnika na enem teh tekmovanj po pripravah, ki sva jih vodila s kolegom Matjažem Pustoslemškom, osvojila tretje mesto v kategoriji cvetličarjev do 35. let. Če se kje pokaže možnost, se zelo rada udeležim dodatnega izobraževanja.
Foto: SHERPA
Preberite več v Novem tedniku
.jpg "Oskrbnica Mozirske koče razočarana odšla")
