Da se grozodejstva ne bi nikoli ponovila
Misel, da ne moremo živeti v sedanjosti in drveti proti prihodnosti, če ne poznamo svoje preteklosti, vodi Slatinčana asist. Daniela Siterja, mag. zgod., ki je pred časom v domačem kraju predstavil delo Rogaška Slatina pod kljukastim križem. Opomnil je, kaj se je v tem kraju dogajalo, odkar je svastika leta 1941 prvič zaplapolala z Zdraviliškega doma. Mesto je bilo za okupatorja zaradi zdraviliške in steklarske dejavnosti, namestitvenih zmogljivosti ter lege ob nemško-hrvaški državni meji ključno za delovanje Spodnje Štajerske. Ker spomini na obdobje nacistične vladavine vztrajno bledijo in tonejo proti večni pozabi, se je želel z monografijo pokloniti vsem, ki so trpeli zaradi rasnega nasilja. Svoje delo je posvetil ohranjanju zgodovinskega spomina, podajanju nauka in večnega opominjanja pred ponavljanjem totalitarnih ali drugih režimov.
Daniel Siter se že precej časa posveča preučevanju druge svetovne vojne na Slovenskem. Raziskovalno strast je začutil v času gimnazije, ki jo je obiskoval v Šolskem centru Rogaška Slatina. Leta 2019 je iz zgodovine magistriral na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Zdaj je kot mladi raziskovalec zaposlen na Fakulteti za humanistični študij mednarodne univerze Alma Mater Europaea, kjer opravlja tudi doktorski študij.
Pisanja znanstvene monografije se je lotil, da bi prikazal, kako je čas štiriletne nemške okupacije in okupatorjeve oblasti v vojnih letih 1941–1945 vplival na življenje v Rogaški Slatini. V svojo raziskavo je vključil obsežne intervjuje s pričevalci, ki so to obdobje doživeli na lastni koži. »Približno 77 let po največji svetovni moriji v zgodovini človeštva tovrstne spominske drobce v sebi nosi le še peščica živečih žrtev nasilja. Ti so zadnji neposredni pomnik o trpljenju in nepopravljivih krivicah. Posledično sem se z delom želel simbolično pokloniti vsem preživelim in umrlim, ki so med drugo svetovno vojno v Rogaški Slatini trpeli zaradi raznarodovanja, ponemčevanja in rasnega nasilja. Prav se mi je zdelo, da počastim njihov spomin,« je dejal. Poleg tega je želel sedanjim in prihodnjim generacijam ponuditi delo, ki bo služilo ohranjanju zgodovinskega spomina, podajanju nauka in večnega opominjanja pred ponavljanjem totalitarnih ali drugih režimov.
Čas silovitih sprememb
Z nemško okupacijo v Rogaški Slatini, ki se je začela 11. aprila 1941, se je življenje v tem zdraviliškem kraju silovito spremenilo. Nemški okupator je Slovence takoj po zasedbi obsodil na narodno smrt. Njegov cilj je bil etnocid, torej uničenje slovenskega naroda, kar je želel doseči s programom raznarodovanja in ponemčevanja. Siter je pojasnil, da naj bi Slovenci v prostoru napovedanega tisočletnega tretjega rajha izginili v obdobju štirih ali petih let, po desetletju naj bi se spremenili le še v zgodovinski pojem.
Okupator je takoj zapovedal prepoved rabe slovenskega jezika in obvezno rabo nemškega. Ljudje so morali ob obisku vseh javnih uradov pozdravljati z nacističnim pozdravom, povsod je bil obešen firerjev portret. Razpuščena so bila vsa slovenska politična, kulturna, gospodarska in dobrodelna društva oz. organizacije. Prepovedan je bil slovenski tisk, slovenske knjižnice so bile uničene, slovenske knjige so bile sežgane. V vseh šolah je bil uveden pouk v nemškem jeziku, okupator je začel graditi nemške otroške vrtce, šole in knjižnice.
Slatinčani so bili po zgodovinarjevih besedah takoj po zasedbi ozemlja podvrženi rasnim, političnim in dedno-zdravstvenim pregledom. Na podlagi omenjenih pregledov so prejeli politične in rasne ocene. S pomočjo slednjih je okupator odločil, ali so ljudje lahko ostali v svojem domačem kraju ali so bili izgnani.
Strateška lega ob Sotli
Nemški okupator je slovensko ozemlje razdelil na dve okupacijski pokrajini – Gorenjsko z Mežiško dolino in Spodnjo Štajersko. Avtor znanstvene monografije je pojasnil, da je imela Rogaška Slatina v okupirani Spodnji Štajerski poseben pomen. Tam so delovale vse pomembnejše nacistične organizacije, na primer zloglasna državna tajna policija gestapo, nemška varnostna služba oz. Sicherheitsdienst, Štajerska domovinska zveza. Tam je delovala še elitna šola za vojaško in politično ideološko usposabljanje vodstvenega kadra Wehrmannschafta. Slednji je deloval kot oboroženo krilo štajerske domovinske zveze in hkrati kot pomožni oddelek nemške vojske. V Rogaški so Nemci ustanovili različne vojaške in gradbene štabe, tam je deloval okrajni carinski komisariat.
Pomembna je bila lega tega kraja tik ob reki Sotli, ki je takrat predstavljala najbolj južno mejo tretjega rajha. Bila je ločnica med Neodvisno državo Hrvaško na eni in nemškim rajhom na drugi strani. »Rogaška Slatina je bila velikokrat ena najpomembnejših enot znotraj celjskega političnega okrožja,« je pojasnil Siter.
Kraj je oktobra leta 1944, ko je bil Beograd osvobojen, spremenil v velikansko gradbišče obrambnih sistemov ob meji. Takrat je tam delovalo kazensko delovno taborišče. Vanj so na silo privedli domačine, ki so ob meji kopali strelske in protitankovske jarke. Obmejno območje so utrjevali, saj je bila vzhodna fronta od Rogaške Slatine oddaljena le 410 kilometrov zračne razdalje.
Foto: Marko Pigac
»Nemci so obmejni sotelski okoliš, tudi kraje, ki so danes v občinah Podčetrtek, Kozje in Rogatec, ob koncu leta 1944 utrdili. Okoliške gozdove so prepredli s stotinami kilometrov strelskih in protitankovskih jarkov. Namestili so mitraljezna gnezda, kopali so bunkerske jame, namenjene bivanju in skladiščenju."
Preberite več v Novem tedniku
