Arhiv NTRC

Njegovi starši so prišli na Štajersko tik pred vojno. Oče je želel kupiti večje posestvo, a ker je bila inflacija ogromna že na dnevni ravni, je za svoj denar dobil skromno kočarijo. Ko je prišel čas za nakup večje posesti, se je družina iz Šmarja pri Jelšah preselila v Šentjur. Ustalila se je v naselju Podgrad, kjer Jurij Malovrh živi še danes. Že kot mladenič je bil eden bolj izobraženih v vasi, zato so ga kmalu vključili v krajevno skupnost in mu sčasoma zaupali vedno bolj odgovorne naloge.

Med služenjem vojske v letih 1968 in 1969 se je vključil v višjo politično šolo. Opravil je vse obveznosti, a ker ni vstopil v komunistično partijo, ni dobil vojaškega čina. Kljub temu je zanimanje za politično delovanje ostalo del njega. »Ves čas sem se čutil nagovorjenega in res sem rad delal za svoj kraj,« je povedal.

Izpostavil se je kljub tveganjem

Kot prometni inženir je hitro napredoval na poklicni poti. Nekaj časa je bil pri Slovenskih železnicah vodja avtoslužbe, v kateri je bilo zaposlenih približno dvesto ljudi. Pri 36 letih je postal direktor ene od temeljnih organizacij združenega dela, odgovorne za skladiščenje, transport, stranke in špedicijo.

V obdobju, ko se je stari družbeni sistem počasi umikal novemu, je bilo težko zagovarjati svoje politične vrednote, se spominja. Ko se je v Ljubljani nekoč srečal z glavnim direktorjem železnic in njegovim pomočnikom, sta mu dejala, da mu zaradi njegove politične opredeljenosti ob morebitnih težavah ne bosta mogla pomagati. »Med ljudmi je vladala bojazen, da do političnih sprememb ne bo prišlo. To, da sem izpostavil svoj politični nazor, je zame in za mojo mlado družino prinašalo tveganje. A po vladavini komunizma so številni ljudje želeli spremembe. Danes je spet vse popolnoma drugače. Na političnem prizorišču ni več demokracije, dogajanje bolj spominja na anarhijo,« je kritičen.

Foto: Andraž Purg - GrupA

Preberite več v Novem tedniku