Urar, ki se mu ob čebelah ustavi čas
Družba
Tipografija

Streljaj iz središča Vojnika, pod Cerkvijo Marija sedem žalosti, si je Viktor Lečnik ustvaril idiličen prostor, kjer je pod krošnjami dreves, med dehtečim cvetjem ter ob žvrgolenju ptic in brenčanju čebel preživel nešteto lepih trenutkov in si polnil baterije. Od Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS je pred sedmimi leti v najem vzel zemljišče ter od prejšnjega najemnika odkupil čebelnjak, kjer je vse do predlani vzgajal čebele. Ker pri svojih 86 letih ne uspeva več skrbeti za čebelnjak in okolico, išče novega najemnika zemljišča. Če bi slednjega vrnil skladu, bi namreč moral hiško s čebelnjakom podreti, to pa se mu zdi velika škoda, pravi. Zato tistemu, ki bi zemljišče prevzel v najem, hiško s čebelnjakom podari.

Če bi bil kakšnih dvajset let mlajši, tega koščka raja nikoli ne bi dal od sebe, pravi Viktor Lečnik, saj mu je bilo v veliko veselje in užitek skrbeti za čebele, hiško in okolico. Tudi za kraj bi bila velika škoda, če bi čebelnjak propadel, dodaja. Zato upa, da se bo našel kdo, ki ima veselje do dela s čebelami in si želi umika v naravo. »Na zemljišču si lahko uredi tudi vrtiček,« dodaja sogovornik. Letna najemnina za 400 kvadratnih metrov veliko zemljišče, ki jo zahteva sklad, je sicer 90 evrov.

 

Glede oddaje zemljišča in čebelnjaka je Viktor Lečnik za vse informacije dosegljiv na telefonski številki 041 366 449.

Viktor je znan celjski urar. Do upokojitve je večino časa preživel v svoji delavnici, a narava ga je ves čas mikala. Veliko je hodil v hribe, nekaj časa je bil tudi planinski vodnik. Hodil je nasploh rad. »Hribi so me povsem zasvojili. Tam sem si nabral energijo za delo v delavnici. Pri popravilu ur je potrebne veliko zbranosti in tudi energije, čeprav ne gre za težko fizično delo,« pravi. Trikrat je šel tudi peš iz Vojnika na Koroško, v Kotlje, od koder izhaja. Okoli 60 kilometrov je prehodil v trinajstih urah.

 

Ko mu je umrl dober prijatelj iz Maribora, je od njegove žene kupil čebele. »Takrat sem dobil veliko voljo do čebelarjenja. Malo sem se bal, kaj bo na to rekla žena, a me je podprla in je tudi zelo rada hodila z menoj k čebelam in mi pomagala. Najprej sem v najem vzel parcelo v Razdelju pri Vojniku, nato se je pred sedmimi leti pokazala priložnost za najem zemljišča nad Vojnikom.« 

BOJANA AVGUŠTINČIČ

Foto: Nik Jarh

 Več preberite v Novem tedniku, ki je izšel 6. junija 2024.

 
 

Sledite nam