Franca Uratnika sva s fotografom obiskala dan po tem, ko je na slavnostni akademiji ob občinskem prazniku Občine Polzela prejel naziv častnega občana. Med snemanjem pogovora mu je telefon zazvonil več kot desetkrat. Klicali so ga stari znanci in prijatelji, ravnateljice osnovnih šol in vrtcev, številni kulturniki, nekdanji sodelavci in člani društev, v katera je vključen. Vsi zapovrstjo so vedno nasmejanemu 80-letnemu gledališčniku, gobarju, organizatorju številnih dogodkov in mehaniku izrazili globoko spoštovanje ob prejemu tega častitljivega naziva. Franc Uratnik namreč kljub svojim letom še vedno neomajno predano sodeluje na več področjih. Ob njegovi rami je vedno žena Marta, ki je tudi tokrat s solzami v očeh poslušala pomenljive besede, ki so mu jih ob čestitkah namenili krajani iz Savinjske doline.
Vsi, ki poznajo Franca Uratnika, vedo, da lahko zgovoren možakar iz vsake prigode naredi zanimivo zgodbo. Ob njegovi bogati domišljiji in besednem zakladu k temu vsaj delček pripomore tudi to, da je njegovo življenje precej pestro. V več kot štiridesetletnem udejstvovanju v amaterski gledališki skupini Kulturno-umetniškega društva Polzela je Franc Uratnik s svojim pridihom ustvaril marsikateri lik. Je tudi ustanovitelj in predsednik Gobarsko-mikološkega društva Polzela, strasten kuhar in organizator številnih srečanj. Poklicni avtomehanik, ki je že v mladosti slovel po popravljanju traktorjev v vsej Savinjski dolini, nato pa tudi v domačem podjetju, čas rad preživlja tudi v družbi najstarejših in najmlajših. Slednjim še posebej velik nasmeh nariše v prazničnih časih, ko se prelevi v vse tri dobre može. In to je le nekaj razlogov, zakaj je na predlog polzelskega župana Jožeta Kužnika naziv častnega občana prejel ravno Franc Uratnik, ki se, čeprav ne živi več na Polzeli, še vedno zelo rad vrača tja.
Rodili ste se na Polzeli in čeprav ne živite več tam, drži, da je vaš jutranji pogled z balkona še vedno namenjen tej občini?
Res je. Rodil sem se leta 1944 na Polzeli, saj so ženske včasih rojevale doma. Tam sem tudi odraščal in obiskoval osnovno šolo. Ženo Marto sem našel v Zabukovici in jo nato pripeljal v Parižlje, kjer sva zgradila hišo in nato še servisno delavnico. Na jesen življenja, ko sva se upokojila, sva se odločila, da se bova umaknila in se preselila v Grče nad jamo Pekel. Tam smo si namreč zgradili počitniško hišico, ki smo jo nato še malo razširili, da lahko z ženo zdaj živiva v njej, sin pa je s partnerko zagospodaril v Parižljah. Čeprav z ženo zdaj spadava pod žalsko občino, je moj jutranji pogled, ko grem na balkon, še vedno na Polzelo.
Kako se spominjate odraščanja na Polzeli?
Spominov na to imam zelo veliko. Ker je bila naša hiša blizu kulturnega doma, sem vedno spremljal, kaj se v njem dogaja. Tukaj sem prepeval tudi v pevskih zborih in se začel ukvarjati z igro, ki me je kar malo »zastrupila.« Ker je bila naša hiša tudi blizu cerkve, sem tudi tam preživel kar precej časa. Gospe, ki je delala hostijo, sem pri tem pomagal. Ker je hostijo izrezovala na stroj, nam je otrokom podarila ostanke obreznin. Že takrat smo se igrali trgovino. Fantje iz Andraža so imeli čudovita jabolka, ki smo si jih zamenjali za hostije.
Vedno sem hodil tudi k prvi maši, saj so se zaradi bližine cerkve že zjutraj pri nas ustavljale mamice s kolesi, ki so bile namenjene proti cerkvi. V naši kuhinji je bila zato vedno prižgana luč, jaz pa sem nato šel z njimi k maši. Ampak ne k oltarju, temveč na kor. Tam sem namreč pomagal poganjati mehove, ki so dovajali zrak za orgle. Na koru so bili tudi starejši fantje, ki so se pogovarjali različne stvari, ki se jih v šoli še nismo učili, in ko sem prisluhnil njihovim pogovorom, sem enkrat nehal poganjati mehove, zato je našemu organistu zmanjkalo zraka. Takšnih zgodb imam veliko. S temi fanti sem pravzaprav odraščal.
Omenili ste, da ste veliko časa preživeli tudi v kulturnem domu. Kdaj ste se prvič pobližje srečali z igro?
V igri sem prvič igral pri devetih letih, bil sem kurirček Andrej. Iz tega je nato nastalo kar nekaj likov in iger na Polzeli. Z gledališko skupino smo igrali po Sloveniji, udeležili smo se tudi republiških tekmovanj. Resnično veliko smo bili na odrih. Včasih je bilo za igre treba vaditi tudi po 150 ur. Na vajah smo se vedno imeli lepo, prav tako smo zraven vedno imeli tudi malico.
Foto: Andraž Purg
Celoten intervju preberite v zadnji tiskani izdaji Novega tednika, ki je izšla 24. 10. 2024.