Hrepenela je po mamini dlani in krajcu domačega kruha
Koliko hudega lahko človek stori sočloveku v imenu skrajnih prepričanj in želje po nadvladi ... Takšne misli so me prežemale, ko sem zapuščala svetel in prijeten dom 88-letne Vide Bolko iz Dramelj v občini Šentjur. Nemci so jo kot šestletno deklico, ki si je najbolj na svetu želela varen objem svoje mame, sredi noči iztrgali iz družinskega okolja. Tri leta je preživela v neznanih krajih med neznanimi ljudmi, ki so v tujem jeziku malim nič krivim glavam nenehno ukazovali, jih žalili in ustrahovali. »Bila sem zelo prestrašen otrok,« pove gospa, ki je zaradi silne bolečine vse tragične dogodke skozi življenje skušala nekako odmisliti. Na prelomu leta je svoje spomine obudila na pogovornem večeru, ki ga je organizirala drameljska krajevna organizacija Zveze združenj borcev za vrednote NOB. Čeprav je obujanje dogodkov iz otroštva zanjo zelo težko, je privolila tudi v pogovor za Novi tednik. »Kar oglasite se, saj je prav, da ljudje slišijo to zgodbo,« je dejala po nekajminutnem razmisleku.
Vida Bolko je kot otrok živela na kmetiji pri Jakopin, kamor se je priženila njena mama Milka Mastnak s Podjeza. Brat Vidine mame Ludvik Mastnak je bil prvi organizator partizanskega upora na drameljskem območju. Na začetku leta 1935 se je povezal s komunisti in se zgodaj vključil v Osvobodilno fronto. Že v prvih tednih vojne je prevzel razmnoževanje protinemških letakov, tiskarna je delovala na njihovi domačiji – na Podjezu. Oktobra 1941 je pomagal pri prehodu Štajerskega bataljona iz vojniške smeri in Dramelj proti Slivnici. Uredil je postanek borcev na Škerljevi domačiji na Razborju. Zaradi izdaje je bil aretiran in 27. decembra 1941 ustreljen kot talec v Mariboru. Že zaradi vsega dogajanja, povezanega z maminim stricem, je Vida kot majhna deklica zaznala nemirno dogajanje. Kasneje je bil izdan nacistični odlok, da je treba izseliti vse družine, kjer je bil kdo od članov ustreljen kot talec.
Bolkova se spominja, da so nacisti želeli govoriti tudi z njenim očetom. »Tako kot moj stric so bili tudi moj oče in očetovi bratje zavedni Slovenci. Niso se strinjali s tem, da bi Nemci okupirali naše območje.« Oče se je skril in se je samo občasno vračal domov. »Doma so mi strogo zabičali, da ne smem nikomur povedati, da sem ga videla. Kot edinka sem bila sama med odraslimi ljudi in sem zaznala napetost med domačimi.« Ti so nekako izvedeli, da bodo izseljeni. Mama je želela zaščititi svojo hčer in je Vido peljala v Maribor k teti, sama pa je načrtovala odhod v Avstrijo, da bi se družina izognila selitvi. Ker Vida kot majhna deklica ni želela ostati pri teti brez mame, jo je ta naposled pripeljala nazaj domov v Dramlje.
Tista usodna noč
Vida Bolko se spominja, kako so jo gestapovci avgusta 1942 zbudili, ko je spala v otroški postelji, jo oblekli in posedli poleg stare mame na voz. V hišo, kjer sta bivala stara mama in stari oče, so odšli že prej, vendar starega očeta niso odpeljali, ker je bil slaboten in je čez nekaj dni umrl. »Mama je zapustila sobo v času, ko so šli Nemci na Podjez po staro mamo in starega očeta. Mene je pustila spečo v sobi, misleč, da otroka ne bodo odpeljali brez matere. Ker je bila mama takrat še prijavljena na Podjezu, se je štelo, da je članica družine Mastnakovih s Podjeza, čeprav smo mi živeli pri Jakopin,« je pojasnila.
Zdi se ji, da so voli vlekli voz, s katerim so odšli na Sele. Od tam so jih s tovornjakom odpeljali v I. osnovno šolo v Celje. Kot je povedala, so bile učilnice polne mater in otrok, vsi so jokali. Vida je jokala, ker je hotela mamo. Mama je potem prišla prostovoljno v omenjeno šolo, saj je mislila, da bodo ženske in otroci izseljeni v Srbijo, tako so namreč Nemci počeli do takrat. A je bila samo eno noč z Vido in s svojo mamo. Sredi noči so morali vsi starejši od osemnajst let na dvorišče, otroci so ostali sami. »Najhujše je bilo, da sem kot šestletna deklica naenkrat ostala čisto sama. Nikogar nisem poznala. Takrat svet še ni bil tako odprt, kot je danes. Ljudje smo se gibali v svojem krogu in nismo poznali toliko drugih. Nekateri drugi otroci, ki so jih prav tako pripeljali v prvo osnovno šolo, so imeli vsaj brate ali sestre. Želela sem mamo, ona je bila zame kot otroka najpomembnejša.« Spominja se še tega, da so jih Nemci ves čas preganjali, v nemščini so kričali nanje, a otroci sploh niso vedeli, kaj hočejo od njih.
Človeka nevredne razmere
Nato so približno 600 otrok s tovornjaki in kasneje z vlakom odpeljali v taborišče Frohenleiten pri Gradcu. Okolje taborišča je bilo neprijazno. Obkrožala ga je ograja z bodečo žico. Znotraj ograje sta bili dve vrsti barak. Vmes je stal drog z nemško zastavo, kjer so morali otroci peti nemške pesmi.
Bolkova se najbolj spominja stranišča. To je bilo v leseni uti. »Šlo je pravzaprav za jamo, okrog katere so bile deske. Čez jamo je bila ena deska in tako smo hodili na stranišče. V jami je bilo vse mogoče, tudi ogromno žuželk. Grozno sem se bala, da bom padla vanjo.« Nasploh so bile v taborišču izjemno slabe higienske razmere. Otroci so dobili uši in garje. Sogovornica meni, da verjetno tudi Nemci niso bili pripravljeni na prihod tako velikega števila otrok.
Foto: Andraž Purg
Preberite več v Novem tedniku
