Arhiv NTRC

Sorežiser in scenarist Matjaž Feguš je pojasnil, da je odločitvi za snemanje filma o tem cerkvenem dostojanstveniku botrovala vrsta razlogov. Slomšek je bil zaveden Slovenec. Čeprav je prihajal z bogate kmetije, je imel po besedah sogovornika čut za malega človeka, vedel je za njegove tegobe. Veliko je naredil na področju slovenskega jezika. S prestavitvijo sedeža škofije v Maribor so prebivalci krajev med Muro in Dravo prešli pod mariborsko škofijo in se tako izvili izpod avstrijskega vpliva. »Na ta način je Slomšek vplival celo na državne meje. V slovensko zgodovino se je zapisal kot velik mož, velik Slovenec,« je pojasnil.

Posluh za preprostega človeka

Ustvarjalce filma smo ujeli med snemanjem igranega prizora o Slomškovi mladosti, ko se kot najstnik, ki se šola v Celju, vrne domov, da bi pozdravil svoje prijatelje. Prizor skuša prikazati, da je ta dogodek vplival na to, kako se je Slomšek odzival na težave slovenskega človeka. »Najprej je bil precejšen idealist in je ljudem pridigal. Ko je srečal svojega vrstnika, ki je imel določene težave, je spoznal, kako živijo preprosto ljudje. To mu je odprlo oči. Gre za izmišljen dogodek, s katerim želimo prikazati, kako se je pri njem razvil čut za soljudi, da se jim je znal približati. Vse, kar je dosegel, ga ni oviralo. Prav nasprotno – pomagalo mu je, da se je preprostemu človeku približal in mu pomagal.«

O mladostnih letih glavnega junaka je izjemno malo informacij, je povedal Feguš. Biografija zelo suhoparno omeni nekaj glavnih dogodkov in le na splošno oriše osebnost tega pomembnega šentjurskega rojaka. Vse ostalo so snovalci filma dodali glede na svojo predstavo o njem. Razmišljali so, kako bi se odzval v dogodkih, ki se verjetno niso nikoli zgodili. »Vseeno nam to pove neko resnico o njem,« je dejal scenarist. Omenil je, da je sodelavcem filma med pripravo scenarija svetoval msgr. dr. Marjan Turnšek, upokojeni mariborski nadškof in dober Slomškov poznavalec. Turnšek, ki je kot znanstveni sodelavec v Kongregaciji za zadeve svetnikov sodeloval pri pripravi beatifikacije Antona Martina Slomška, je prebral scenarij in pojasnil, kateri deli pijejo vodo in kateri ne.

Kako poustvariti duh preteklosti?

Slomšek je živel med letoma 1800 in 1862. Poustvariti vtis tedanjega obdobja je po besedah ustanovitelja studia in režiserja Davida Sipoša precejšen izziv. Še posebej zato, ker Slomšek ni prihajal iz povsem navadne kmečke družine, ampak iz bolj premožne, ki je imela večjo hišo. »Vse večje hiše so danes spremenjene v muzeje, ki so zelo lično urejeni, prilagojeni so za turiste in ne predstavljajo več življenja iz tedanjega obdobja. Prizorišče za snemanje smo ustvarili tako, da smo sami nekoliko obnovili eno precej zapuščeno hišo,« je pojasnil.

Veliko primernih mest za ostale prizore so poiskali v Šentvidu pri Planini in v okolici kraja. Zakaj niso snemali na Ponikvi, kjer je bil ta duhovnik, škof, pisatelj, pedagog in skladatelj rojen? Poznavalci filmskega sveta so pojasnili, da je Slomškov rojstni kraj po obnovi vaškega jedra preveč sodoben za čas, ki so ga želeli prikazati na filmskem platnu. Vodila jih je tudi želja, da so vsa mesta snemanja čim bližje, da na snemalnih dneh ne izgubljajo časa zaradi vožnje iz enega kraja v drugega.

Priložnost sodelovanja pri filmu so dobili Šentjurčani. Snovalci filma so avdicijo junija pripravili na Ponikvi, saj so želeli, da bi otroci govorili po domače in da ne bi prišlo do mešanja različnih narečij. Za mlade talente so pripravili nekaj vaj, na katerih so se dotaknili glavnih prizorov. »Je pa marsikatero podrobnost treba doreči na snemanju, saj šele takrat natančno vidimo, kako se bodo igralci premikali glede na okoliščine, svetlobo in vse značilnosti prostora. Ko vključimo kamero, ne odigrajo prizora od začetka do konca, ampak večkrat ponavljamo različne delčke,« je pojasnil Sipoš.

Foto: Andraž Purg - GrupA

Preberite več v Novem tedniku