Oče in sin Nenad in Leon Firšt: Različna, a drug drugemu vzor
Z Leonom Firštom sva se zvečer dobila v celjskem Špitalu, lokalu, ki je tudi sicer eno od zbirališč glasbene sredine knežjega mesta. Čakala sva še njegovega očeta Nenada, ki se je peljal s koncerta v Ljubljani. Čez nekaj časa sva zaslišala žvižganje. »Tako veš, da prihaja moj oče,« mi je rekel Leon. In Nenad se je res prikazal izza ovinka. Zaradi njunih zasedenih urnikov sem bila vesela in hvaležna, da sem ju dobila skupaj.
Leon je junija praznoval 30 let, Nenad bo 60 let star novembra. Ob tej priložnosti sta v Narodnem domu v Celju nedolgo nazaj priredila tudi koncert, kjer so številni glasbeniki izvedli skladbe iz njunih obsežnih skladateljskih opusov. To je bil prvi koncert, ki sta ga pripravila skupaj, sta mi razkrila. Leon rad reče, da deluje po načelu »antinepotizma«, saj, kot pravi, nikoli ni izkoriščal očetovega položaja za to, da bi se kam prebil. Vse je rezultat trdega dela.
Leon, pri 30 letih že veljate za virtuoza. Ali čutite do tega naziva odgovornost?
Leon: Imam srečo, da sem pomirjen s tem, kar delam, in da nisem pretirano obremenjen s tem, da bi moral koga nujno zadovoljiti ali da bi moralo biti komu nujno všeč to, kar počnem. Je pa res, da me ponavadi k sodelovanju povabijo organizacije in ljudje, ki od mene pričakujejo, da delam to, kar znam delati. Velikokrat se lepo izteče. Razen tega, da sem zelo živčen, ko se bliža rok in ko zmanjkuje časa, včasih tudi po moji krivdi. Vendar največ idej pride proti koncu, pred tem morajo zoreti. Res uživam v postopku.
Kako sta zaznamovala ustvarjanje drug drugega?
Nenad: Oba sva v prvi vrsti skladatelja. Skladatelji v osnovi nismo konkurenca. To je področje, kjer je vsaka osebnost ustvarjalna in popolnoma samostojna ter ima svoj svet. V tem smislu se z Leonom pomembno razlikujeva. Če odmislimo tehnološko plat zapisovanja glasbe, ki zahteva seveda dobro seznanjenost, znanje in izkušnje, je glavna stvar pri končnem izdelku specifičen glasbeni slog. In ta je pri Leonu, ki ga zelo občudujem, izjemno širok, konsistenten. Je mojster različnih glasbenih slogov in tehnik, jaz pa še vedno govorim v istem glasbenem jeziku, ki ga počasi ustvarjam, dopolnjujem in prečiščujem že celo življenje. Leon ima name ogromen vpliv, tako kot vsi drugi člani naše družine, ki so res osredotočeni na to, kar počnejo, in so mi navdih in vzor. Pri srcu mi je predvsem ena zgodbica iz otroštva, ko sta se moja žena in njena prijateljica pogovarjali po telefonu, jaz pa sem nekaj skladal na klavirju. V nekem trenutku ji je prijateljica rekla: »No, ne bom te več motila, ker vidim, da ti otroci skačejo po klavirju.« Žena je odvrnila: »Ne, to je moj mož, ki sklada.«
Leon: Tudi name je oče močno vplival, že od otroštva, ko sem videl, da včasih sploh ne gre spat. To sem zagotovo podedoval od njega, saj velikokrat ponoči rad delam v miru in tišini. Večkrat razmišljam tudi o tem, da se res bistveno razlikujeva po tem, da imam jaz širšo paleto zadev, Nenadove stvari pa so poglobljene. Jaz velikokrat napišem kaj za »foro«.
Nenad: S tem se ne morem strinjati, saj so Leonove skladbe res premišljene. Ne sliši se, da bi katera nastala z levo roko (smeh).
Vemo, da obstaja dobra glasba, živ dokaz sta vidva. A vendar – ali lahko rečemo, da obstaja tudi slaba glasba, ne da bi ob tem zveneli snobovsko?
Leon: Gibam se v različnih glasbenih krogih in tudi kdaj sodelujem pri glasbi, ki je za širšo populacijo, delal sem aranžmaje za različne izvajalce. Takoj se vidi, katera glasba je narejena iz potrebe, da se ustvari nekaj lepega, in katera samo iz vzgiba, da se nekaj zasluži. Saj ni s tem nič narobe, teh zadev ne obsojam. Res pa je, da je na eni strani »mašinerija«, tržni izdelek, na drugi pa poglobljena, premišljena glasba. Imata pač drugačno vlogo.
Nenad: Jaz sem pri teh pojmovanjih precej bolj radikalen. Zame je glasba ena sama, to je dobra glasba. Kar je narejeno za zabavo, po nekih vzorcih, in ne išče nič drugega kot te vzorce, morda ni vredno toliko pozornosti kot skladba, ki ima ambicije postaviti višje zahteve in izzvati poslušalca. Kot član upravnega odbora Sazasa sem se srečal s številnimi izvajalci popa in narodnozabavne glasbe, besedilopisci, z založniki. Ker so bila ta druženja velikokrat intenzivna, sem tudi bolj spoznal te ljudi. Zavedajo se, da niso umetniki, temveč estradniki. Zanje je to posel. Sicer jih prav tako cenim in v materialnem smislu so neprimerljivo bolj uspešni kot mi, vendar gre na koncu še vedno za izdelek, ki je narejen po ustreznem receptu, da zadovolji širše občestvo. To je ena plat tega, čemur pogovorno rečem glasba. Obstaja še druga plat, glasba, ki ima bistveno večje zahteve. Vendar smo tudi na mejnem polju zabavne in namenske glasbe imeli zelo pomembne in dobre ustvarjalce. Spomnimo se na zlata leta slovenske popevke – Mojmir Sepe, Jože Privšek, Jure Robežnik in drugi skladatelji iz te zlate generacije so zapustili temelje za kulturo tega naroda. Jaz sem sicer do pojma umetnik zadržan, saj menim, da sem umetnik pogojno. Takrat, ko mi katero umetniško dejanje uspe. Pri meni je to precej visoka kategorija, ki nam je ob vsej ponižnosti in trudu občasno dana.
Sta drug drugemu vzornika?
Nenad: Leon je moj največji vzornik.
Leon: Absolutno.
Foto: Nik Jarh
Preberite več v tiskani izdaji Novega tednika.
