Pravi, da je umetnost zanjo hrana za dušo. Odmik od oglatosti in suhosti vsakdana. »Lepota je dih jemajoča, ampak stvari, ki niso lepe, me pač bolj privlačijo, ker niso na prvo žogo. Rada si vzamem čas za iskanje popolnosti v nepopolnem, Stvari, ki niso lepe, dlje časa zadržijo mojo pozornost. Ker so velikokrat večplastne, ker govorijo zanimive, globoke zgodbe s patino. Estetika grdega je očarljiva, če ji daš priložnost,« niza svoja razmišljanja Konjičanka Karmen Kukovič, ki se bo v petek v Celjskem mladinskem centru predstavila s fotografsko razstavo V galaksiji daleč, daleč stran. V začetku februarja v Slovenskih Konjicah pripravlja obširnejšo razstavo Abstraktno spregledanega.
Karmen Kukovič, ki živi in ustvarja v Slovenskih Konjicah, priznava, da je odraščala v okolju, ki je bilo prežeto z različnimi oblikami nasilja ter alkoholizmom. »Bilo je nespodbudno okolje, vendar sem kljub temu v sebi od malega čutila željo po estetiki na različnih področjih življenja. Moj vstop v kulturo in umetnost se je zgodil, šele ko sem šla študirat v Ljubljano.«
Na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani je doštudirala enopredmetno pedagogiko. Zaposlila se je v zavodu Mladinski center Dravinjske doline in po štirinajstih letih začutila potrebo po novem izzivu. Svoje znanje, kompetence in bogate izkušnje zdaj uporablja pri delu v zavodu Mladinska mreža MaMa. »Delati z mladino je kot dnevno piti iz vodnjaka večne mladosti,« poudarja.
Hladno oko kamere
Karmen pravi, da ni gojila želje ali hotenja po fotografiranju. Ji je pa od nekdaj blizu psihologija, zanima jo človek kot tak in v različnih odnosih. Nagovarja jo tudi narava, pravzaprav vse, kar jo obkroža. »Ko v opazovanju svoje okolice zagledam estetiko ali odklon od normativa, začutim močno željo po evidentiranju opazovanega. Fotografiranju. Vendar se fotografija v teh trenutkih nikoli ne približa dokumentiranju motiva, kot ga zaznavam s svojimi čutili, ampak ponudi nek drug zorni kot hladnega očesa kamere. Rezultat večinoma odpira dodatne razsežnosti in ravni. Ne primer v nekakšnih neostrinah, bizarnosti ujetega trenutka, igri svetlobe … In s tem delom sem nekako zasvojena. Z ogledovanjem svojih fotografij, na katerih se zgodi neka anomalija, čudnost ali ekstremna popolnost in estetika – tudi grdega.«
Moški v Madridu
Kot prelomno fotografijo svojega umetniškega izražanja dojema fotografijo moškega, ki jo posnela v Madridu leta 2009. »Nastala je s fotoaparatom, ki je bil zlepljen na predelu, kjer vanj vstavljaš baterije. Bil je zlomljen in ni šlo drugače. Pri vsakem fotografiranju sem morala dodatno stisniti tisti predel, da so baterije imele stik in da je fotoaparat deloval. Od moči in trajanja posameznega stiska pri fotografiranju je bilo odvisno, kakšna bo fotografija. To me je izjemno navdihovalo, jezilo in navduševalo hkrati. Fotografija moškega v Madridu zato nima ostrine, pri čemer se spomnim izjemnih občutkov, ki so me oblivali ob njeni estetiki. Ampak tudi po tej fotografiji je moje fotografiranje ostalo nenačrtovano, a z dodatkom adrenalinske motiviranosti za nove motive, ki mi jih bo na pot prineslo življenje.
Navdihujoč mentor
Njen mentor je izjemen likovni ustvarjalec Milan Lamovec Didi iz Slovenskih Konjic. Njegova likovna dela jo, kot pravi, navdušujejo že desetletja in so njen največji navdih pri ustvarjanju. »Njegov opus je izjemen. Predvidevam, da obsega več tisoč del, ki dajejo vtis, da jih je ustvarilo sto različnih oseb.«
Ob tem se spomni, kako je v času službovanja v Mladinskem centru Dravinjske doline pogosto potovala po Evropi v sklopu programa Erasmus+ in med drugim obiskovala nacionalne muzeje sodobne umetnosti. »Takrat sem dojela, da bi Didijeva dela z lahkoto umestila na stene ob najbolj cenjene sodobne umetnike in umetnice. Večkrat mu ob najinih srečanjih, na katerih me poučuje tudi o likovni teoriji in mi predstavlja največje mojstre likovne umetnosti, rečem, da bo svet obnemel, ko ga bo nekdo končno odkril.«
Zato je bil on prvi, ki mu je pokazala svoje fotografije. Njegov izjemno pozitiven odziv jo je zelo presenetil. »Precej časa sem potrebovala, da sem sprejela njegovo pohvalo in dojela, da moje fotografsko delo vendarle ni kar tako. Didijevo mnenje mi veliko pomeni, ker je iskreno in temelji na strokovni oceni.«
Črne ovce?
Karmen fotografira le s pametnim telefonom. Zakaj ne s fotoaparatom? »Kot sem že omenila, sem imela pred leti zlomljen fotoaparat. To me sicer ni motilo, bolelo in jezilo pa me je, ker ga nisem imela vedno pri sebi, ko mi je na pot prišel dober motiv. Pametni telefoni so dandanes stalnica, vedno so z nami, fotoaparati na njih so zelo dobri. Tako moje ustvarjanje ni omejeno. Fotografiram lahko kjerkoli in kadarkoli. V trenutku, nenačrtno in neobremenjeno.«
Dodaja, da motive za fotografiranje najde povsod. Najpogosteje na zanemarjenih mestih, ki so na milost ali nemilost prepuščena zobu časa, narave ali človeške uporabe. Abstrakcij, ki jih ujame v fotografije, s čopičem ni sposobna ustvariti. Z lahkoto jih naslika s fotoaparatom. »Ko svoja dela predstavljam javnosti, zaznavam, da so nekakšen ›enfant terrible‹ ali črne ovce, če hočete. So hibrid med fotografijo in likovnim delom. Fotografski javnosti so čudna, ker ne odražajo konkretne motivike, kakovosti in tehnike, likovni javnosti pa ni po meri, da niso narejena s čopičem. To me zabava in hkrati motivira, da še naprej tanjšam zid med eno in drugo umetniško zvrstjo.«
Naslov je provokacija
V Celjskem mladinskem centru se bo konjiška ljubiteljska fotografinja predstavila z razstavo, ki jo je naslovila V galaksiji daleč, daleč stran. Odprli jo bodo jutri (v petek). Kot pravi, je naslov razstave provokacija, saj ne gre za fotografije iz vesolja, ampak za makromotive na različnih predmetih, ki delujejo, kot bi bili posnetki iz vesolja. »Najdem jih na vsakdanjih predmetih, kot so na primer posoda za barvo, kozarci za vlaganje, v katerih je Didi spiral čopiče ali redčil bitumen, ali vrtni gorilnik za oglje in garažna vrata, ki jih je ob morski obali obdelala burja,« pojasni.
Poleg fotografij sta razstavljena tudi predmeta, ki sta nosilca motivov. Tako lahko obiskovalci razstave za trenutek postanejo in se poigrajo z iskanjem motivov na fotografijah. Razstava je bila v osnovi tematsko pripravljena za gostovanje v Centru Noordung v Vitanju, kjer je bila na ogled lani novembra in decembra, januarja bo v Celjskem mladinskem centru. »Vabim vas na izlet v vesolje, za katerega ne potrebujete skafandra. Kisik je zagotovljen,« doda hudomušno. (Foto: Melanie Lorenčič in Matej Nareks)