Ilustratorka v tekaških copatih
Kultura
Tipografija

Je prepoznavna sodobna ilustratorka, znana predvsem po številnih likovnih stvaritvah za otroke. Mlade bralce nagovarja s prisrčnimi in preprostimi motivi. Ilustrirala je več kot 80 knjižnih del, s svojimi ilustracijami se je predstavila na več kot 20 samostojnih in številnih skupinskih razstavah, trikrat se je udeležila slovenskega bienala ilustracije. To je le nekaj razlogov, da je Mestna občina Velenje Urški Stropnik Šonc podelila naziv kulturne ambasadorke. Mama treh fantov je po izobrazbi likovna pedagoginja, ki se s sabo najraje pogovori med tekom v gozdu. Je topla sogovornica, a tudi igriva, kot njene ilustracije.

Po študiju je Urška le krajši čas delala kot učiteljica, saj se je kmalu podala na samostojno ilustratorsko pot. Redno sodeluje s slovenskim revijalnim tiskom za otroke, s Televizijo Slovenija v otroški oddaji Studio Kriškraš in s spletnim časopisom za otroke Čaroris. Kot pravi, ji je v prav posebno zadovoljstvo vodenje likovnih delavnic za osnovnošolce. Lani je sodelovala na knjižnem sejmu v Frankfurtu s slikanicami o Levu Rogiju, ki so bile izdane v več jezikih. Predstavila se je na samostojnih razstavah v Galeriji Šoštanj, Galeriji Velenje in na Inštitutu Jožef Stefan, te dni razstavlja v Galeriji Nazarje. Njene živahne in barvite poslikave krasijo zunanjo podobo in notranjost velenjskega zdravstvenega doma ter Pikin bazen s čolnički na Pikinem otroškem igrišču. Lani so krasile tudi celostno podobo Pikinega festivala.

Začela z netopirji

Pravi, da je imela srečo, ko so jo pred leti opazili v Založbi Obzorja Maribor. Zanje je ilustrirala učbenike. Kot začetek svoje ilustratorske poti šteje zelo odmevno slikanico O treh netopirjih, za katero je besedilo napisal Rok Poles, izdala jo je založba iz Velenja. »Slikanica je bila zelo lepo narejena, zaradi nje se je začel odvijati klobčič raznih sodelovanj. Res je, da so bili tudi časi drugačni. Pri nas je trenutno veliko ilustratorjev in zelo sem vesela za vsakogar, ki dobi priložnost za ustvarjanje. Nekatere založbe me vsako leto uvrstijo v svoj program, druge vsaki dve leti. Sčasoma sem si zagotovila sodelovanja, ki se nadaljujejo,« pojasni. Urškini prepoznavni motivi so živali. So njen svojevrsten ilustratorski podpis. Njene živali v ilustracijah so bile najprej zelo živalske, sčasoma so pridobile človeške lastnosti oziroma značaje. »Začela sem jih tudi oblačiti; medved je na primer dobil kratke hlače, lisica damska oblačila in podobno. Postali so basenski liki.«

Tudi v ZDA in Rusijo

Strinja se, da je slovenska ilustratorska scena zelo kakovostna. Prijetno jo preseneča, da v tako majhnem slovenskem prostoru ustvarja toliko ilustratorjev z različnimi poetikami. Spodbudno je tudi, da se zadnje čase predvsem za mlajše ilustratorje odpirajo priložnosti za delo v tujini. »Ker nas je ilustratorjev veliko, moramo biti hvaležni za vsako priložnost za ustvarjanje.«

Kar zadeva prodor na tuje založniške trge, pove, da je zelo hvaležna Založbi Pivec in založnici Zali Stanonik. Po njeni zaslugi sta izšli dve njeni slikanici pri ugledni ameriški založbi Penguin Random House, en knjižni naslov je izšel tudi v Nemčiji. Dvanajst knjižic z Zvezdaninimi pesmimi je bilo prevedenih v ruščino.

Plusi in minusi

Za velik uspeh si šteje, da lahko s svojim delom v vedno večji konkurenci preživi. Ustvarjanje na svobodi ima, kot pravi, prednosti in slabosti. »Navaditi se moraš, da honorarje prejemaš razdrobljeno. Ko so boljša obdobja, z več dela, moraš denar prihraniti za mesece, ko je dela bistveno manj. A ji status svobodnjakinje prinaša tudi številne prednosti. Zato misel o redni službi, ki se mi občasno pojavlja, hitro odslovim. Ilustriranje imam neizmerno rada. Hvaležna sem tudi, da imam s statusom samostojne kulturne ustvarjalke pokrite vse socialne prispevke. Pa saj ne potrebujem veliko materialnih stvari. Sem skromna, a je res, da imamo v družini tri fante, ki jih je treba spraviti h kruhu,« še pojasni in dodaja, da razmišlja o avtorski slikanici. »Zavedam se, da bi za njeno pripravo potrebovala res veliko časa, ki pa ga trenutno nimam dovolj. Če se bom slikanice kdaj vendarle lotila, vem, da bom dogajanje umestila v gozd med tamkajšnje živali.«

Bruno, Lenart, Izidor

Oba s soprogom Sašem sta ustvarjalna. Mož je glasbenik, profesor glasbe na Gimnaziji Celje – Center. Njuni trije sinovi so bili, in so še vedno, obkroženi z ustvarjalnostjo in umetnostjo, a se vsi niso odločili zanjo. »Vsi trije so obiskovali glasbeno šolo, skupaj smo pogosto hodili v gledališče, doma imamo bogato knjižnico. Bruno študira filozofijo na Filozofski fakulteti Univerze Ljubljani, Lenart obiskuje 3. letnik v Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani, najmlajši sin Izidor se je vpisal na Gimnazijo Celje – Center, likovna smer.«

Urška svoj ustvarjalni ritem prilagaja obveznostim svoje družine. »Ne moreš biti umetnik z nočnim navdihom, če imaš doma družino. Ko moram iti domov kuhat, a sem ravno v tistem ustvarjalnem zagonu, si večkrat rečem: ›Joj, kako bi še ostala in ustvarjala!‹ Največ delam dopoldne. Prav se mi zdi, da ne delam doma, ampak v ateljeju, ustreza mi, da zamenjam okolje. Če bi delala doma, bi me vmes zagotovo zmotila gospodinjska opravila.«

Da zbistri misli

Pogosto si obuje športne copate. saj ima tek posebno mesto v njenem življenju. Prevzel jo je v srednješolskih letih. Pretekla je maraton v Amsterdamu, za sabo ima tudi 25 polmaratonov. Raje kot po cestah teče po gozdnih poteh. Včasih sama, včasih v družbi. »Prav posebno doživetje je bilo, ko sva s sestro Tino pred leti na Pohorju naenkrat pretekli kar 60 kilometrov. Moja prijateljica se rada pošali, da tekači delujemo histerično, kot da imamo nekakšno preganjavico. (smeh) Tek mi prija, ker si takrat prevetrim glavo in misli. Ob tem se tudi telesno razgibam. Domov se vrnem kot prerojena. Lahko rečem, da je tek moj način pogovora s seboj. Zato bom tekla, dokler mi bo služilo zdravje. In sklepi,« doda hudomušno. (Foto: Andraž Purg)

Portret si v celoti preberite v tiskani izdaji Novega tednika, 9. maj 2024

 
 

Sledite nam