Osebni arhiv

»V tej službi res uživam in res mi ni žal, da sem izbral to pot,« pravi 35-letni Šentjurčan, poveljnik poveljniške čete 74. srednjega pehotnega bataljona, nadporočnik David Grajžl. Na štabnem šolanju Intelligence Captain Career Course v Arizoni v Združenih državah Amerike je lani dosegel 98 odstotkov vseh možnih točk in bil najboljši v generaciji. Poleg tega je uspešno opravil izbirni program, namenjen razvoju voditeljskih sposobnosti. Za oba dosežka je prejel medaljo ameriške vojske. Pri vsem, kar počne, hoče biti čim boljši in čim bolj usposobljen. »Rad bi napredoval do načelnika generalštaba. Tega ne skrivam. Zato se trudim, tako kot se,« pravi.

Andraž Purg

O tem je sanjal že kot otrok

Ko govori o svoji karieri v Slovenski vojski, mu oči kar žarijo. Uresničuje namreč svoje cilje, o katerih je sanjal že kot osnovnošolec. V otroštvu so bile njegove igre večinoma povezane z vojaki, tudi sosedove otroke je vključil v takšne dogodivščine. »Moj oče in moj dedek sta veterana vojne za Slovenijo, vendar zato, ker ju je država mobilizirala, ne ker bi si to želela,« pravi sogovornik, ki se je po končani Gimnaziji Celje – Center vpisal na študij obramboslovja na ljubljanski fakulteti za družbene vede, pri čemer je znova močneje začutil željo, da bi oblekel vojaško uniformo. Po diplomi se je pridružil Slovenski vojski.

Grajžl, ki bo jeseni na svojo uniformo pripel čin stotnika, je trenutno poveljnik poveljniške čete 74. srednjega pehotnega bataljona v Vojašnici generala Maistra v Mariboru in poveljuje približno sto vojakom.

Za vami je več mednarodnih izobraževanj. Zakaj se po znanja, ki bi jih lahko pridobili tudi v domovini, odpravljate čez lužo?

Tovrstna izobraževanja so zame pomembna osebna izkušnja, saj me zanima, kako se bom znašel v drugem okolju in drugi kulturi. Sodelovanje s tujimi vojskami se mi zdi izjemno dragoceno. Ameriška vojska je ključen gradnik Nata. Tudi Slovenska vojska kot članica Nata vse povzema po strategiji te organizacije. Če želimo biti v tem trenutku v stiku z najbolj naprednim vojaškim znanjem, moramo ponj k Američanom. To je dejstvo.

Osebni arhiv

Tamkajšnja izobraževanja so po mojem opažanju bolj podrobna in bolj naporna kot šolanje pri nas, a zato toliko bolj dobrodošla. Ameriška vojska je zelo velika, ima milijon pripadnikov in izvede tudi neprimerljivo več tečajev kot Slovenska vojska. Za vsako specialnost ima svoja usposabljanja. V bazi Fort Huachuca, ki sem jo obiskal lani, pripravijo za specialnost, za katero sem se izobraževal, en tečaj mesečno. Na področju, za katerega oni na primer letno izobrazijo približno dvajset tisoč ljudi, Slovenska vojska izobrazi približno dvajset ljudi na leto.

Kakšen je utrip v omenjeni vojaški bazi, v kateri ste imeli štabno šolanje?

Kdor je kdaj gledal kavbojske filme, si Arizono predstavlja kot puščavsko območje in ta puščavski vpliv je res izrazit, pesek je v zraku, vidiš lahko mogočne kamnite osamelce, suho grmovje se kotali po ulicah. Ko sem v začetku januarja lani prispel tja, je bilo 35 stopinj Celzija, nato je dva dni snežilo, živo srebro se je zatem spet povzpelo nad 30 stopinj Celzija. V obdobju največjega vročinskega vala je bilo do 45 stopinj Celzija, v ozračju takrat ni bilo vlage.

»V ZDA imajo do vojakov izjemno spoštovanje, a vojska hkrati od svojih zaposlenih veliko pričakuje. Niso redki ukazi, da je treba takoj pripraviti kovčke ter oditi na teren za več tednov. To se dogaja, tega so vajeni in o tem ni razprave.«

V vojaški bazi Fort Huachuca je približno dvajset tisoč pripadnikov ameriške vojske, kar je za tamkajšnje razmere srednje velika baza. Med drugim sem se usposabljal tudi v največji ameriški vojaški bazi Fort Benning v Georgii, v kateri je 150 tisoč pripadnikov vojske. Utrip v ameriških bazah je povsem drugačen kot v vojašnicah po Sloveniji. Pri nas je v vojašnicah nekaj stavb, območje je odprto od 7. do 15. ure, nato tam ostane le še straža. V ZDA so vojaške baze organizirane kot mesta, imajo svojo bolnišnico, policijo, banko, trgovine, restavracije, kino … Večina ljudi, ki dela v bazah, tam tudi živi. Častniki in podčastniki imajo hiše, v katerih bivajo z družinami, vojaki živijo v vojašnicah.

Usposabljali ste se za vodenje procesov vojaškega odločanja ter pripravo obveščevalnih ocen operativnega okolja. Vam to že pride prav pri delu?

V Slovenski vojski se poveljniki poveljevanja voda naučimo v šoli za častnike, gre za standardni operativni postopek. To je orodje, s katerim se naučimo voditi enote, ki imajo od trideset do štirideset ljudi. Na tečaju, ki sem se ga udeležil v ZDA, sem se učil voditi četo, torej sto ljudi, in hkrati delati v štabu.

Štabi so kot nekakšni področni sektorji, eni se ukvarjajo z logistiko, drugi z operativo, tretji z zaščito, nekateri z zvezami, obveščevalnimi nalogami. Vsa znanja, ki sem jih pridobil, že uporabljam pri svojem delu. Edina razlika je, da sem angleški jezik spet zamenjal s slovenščino. Včasih imam težavo, ker je kakšno stvar lažje razložiti v angleškem jeziku. Ameriško izrazoslovje je veliko bolj razvito kot pri nas, za vse vojaške stvari obstaja več besed, pri nas besedišče še ni tako zelo razširjeno.

Med drugim ste se ukvarjali s tajnimi podatki, saj je bil tečaj osredotočen na obveščevalne naloge.

Ker sem v pehoti, je obveščevalna priprava del številnih nalog. Vsak poveljnik voda vsaj enkrat letno izvede taktično vajo z bojnim streljanjem. To pomeni, da gremo na teren na Poček v Postojno in izvedemo nalogo. Poveljstvo bataljona s pomočjo poveljnika čete sporoči nalogo. Poveljnik voda mora preučiti vse potrebno – teren, razmere, sovražnika in na podlagi analize izda ukaz svojemu vodu, da izvede vajo.

Ker pri tem uporabljamo bojno strelivo, med drugim artilerijo, minomete, letala, je vse skupaj zelo resno. Naša akcija je seveda usmerjena proti tarčam, a gre za največji približek bojnim razmeram. Tovrstne vaje so nevarne, saj uporabljamo ostro strelivo, naboji so v cevi, puške so ves čas pripravljene na strel …

»Pri taktičnih vajah z bojnim streljanjem je varnost izredno pomembna. Če gre karkoli narobe, lahko ljudje umrejo.«

Verjetno mora biti pri vajah, a tudi če gre zares, zelo jasno določeno, kdo ima katero nalogo in kdo bo kaj ter kako izvedel?

Vojska je izjemno hierarhično urejena, linija poveljevanja je zelo jasna. Kot poveljnik čete imam pod sabo sto ljudi. Naloge, ki jih dobi moja četa, razdelim trem poveljnikom vodov. Ti imajo svoje podčastnike, ki so hkrati poveljniki oddelkov, in poskrbijo za izvajanje nalog. Če vse skupaj ne bi bilo urejeno tako, da se natančno ve, kdo kaj dela, vojska ne bi mogla delovati. Vojska deluje zelo rutinsko, kar pride zelo prav v nestanovitnih razmerah. Tudi ko v petek popoldne dobim nujno nalogo, lahko v kratkem času obrnem vsa kolesa, da je zadolžitev opravljena. Točno vem, koga je treba poklicati, kdo bo rešil neko zadevo.

Je ameriški učni sistem v teh usposabljanjih drugačen od našega?

Kot največjo razliko sem opazil, da je pri Američanih vse bolj neosebno. Za delo v vojski se usposablja ogromno ljudi, kandidati morajo zahtevani standard znanja pokazati takoj ali pa končajo zadevo. Imel sem približno pet sošolcev, ki enega preizkusa znanja niso dobro opravili, preostalo jim je ponavljanje z naslednjo generacijo. Kdor šolanja ne opravi, mu dajo odpoved. Ne zanima jih, ali ima doma pet otrok in ali so bolni. Pričakujejo, da ljudje svojih težav ne nosijo v službo. V Slovenski vojski je mnogo bolj oseben odnos do posameznika. Mentorji se trudijo, da pripadnike toliko usposobijo, da dosežejo zahtevano raven znanja.

Andraž Purg

Dosegli ste najboljši učni uspeh v generaciji, 98 odstotkov vseh možnih točk. Kaj vas je gnalo, da ste bili tako zavzeti?

Ko sva o šolanju govorila z ženo, sem se šalil, da bom dokazal, da sem lahko najboljši. Ko sem prišel tja, sem videl, da jim res lahko »pariram«. Američani so me navdušili s svojim odnosom do dela, saj zadolžitve, za katere so usposobljeni, opravljajo izjemno profesionalno. Po drugi strani so zelo togi. Če z njihovega področja dela zaviješ nekoliko levo ali desno, hitro nastopi težava. Slovenci se lahko izkažemo ravno s tem, da smo veliko bolj prilagodljivi. Ker imamo majhno vojsko, na koncu dneva vsak poprime za najrazličnejše delo. Pri takem šolanju to pride zelo prav.

Američani nimajo radi, da je kdo boljši od njih. Čutil sem, da so bili inštruktorji veliko bolj strogi do mene, ker sem bil tujec. Preizkušali so moje meje, ali bom zmogel ali ne. Ko so ugotovili, da sem najboljši, so mi čestitali.

Osebni arhiv

Vaš urnik je bil zelo zapolnjen, kajne?

V učilnici sem bil od 8. do 16. ali 17. ure. Podajanje snovi je bilo izjemno intenzivno, kot da bi »metali snov vame«. Izjemni strokovnjaki so v treh do štirih urah predavali do dvesto prosojnic. Naslednje jutro sem moral vse to že obvladati. Če so rekli, da je nekaj dobro prebrati, so v resnici želeli, da to naslednji dan že podrobno znam. Tovrstno izobraževanje je znano pod imenom »gentleman's course«, kar pomeni, da je ključno intelektualno in ne terensko delo.

Poleg tega ste se prostovoljno vključili še v program, namenjen razvoju voditeljskih sposobnosti.

Drži, opravil sem še izbirni program Forging Leaders, namenjen razvoju voditeljskih sposobnosti. Pod okriljem tega programa sem imel športno-kondicijsko vadbo pred predavanji, ob 5. uri zjutraj. V ameriški vojski namenjajo telesni pripravljenosti veliko pozornost. Med njihovimi pripadniki ni prekomerno težkih ljudi. Vsaka dva meseca imajo meritve, višini človeka mora ustrezati tudi teža vojaka. Vsake tri mesece imajo tudi teste telesne pripravljenosti. V sklopu progama razvoja voditeljskih sposobnosti sem imel vsak teden še dodatna predavanja, bral sem dodatno literaturo in napisal članek za vojaško strokovno revijo.

Osebni arhiv

Je med Američani veliko bolj zasidran nacionalni ponos, ljubezen do domovine, kot pri nas? Se to v vojaških vrstah morda še bolj opazi?

To zagotovo drži. Naselja, ki so zrasla okrog vojaških baz, so prava vojaška mesta. Po drugi strani imajo povsod v državi do vojakov izjemno spoštljiv odnos. Že ko sem prispel na letališče, čeprav sem bil v civilnih oblačilih, so takoj prepoznali, da sem vojak. Očitno imamo vojaki prepoznavno držo, pričesko, ne nazadnje imamo vojaško vizo. Takoj so me spustili naprej, saj imajo za pripadnike vojske posebna vratca, ki vodijo v carinski del. Tako ameriškim vojakom kot vojakom drugih držav vedno izrečejo zahvalo za služenje. Preden se potniki vkrcajo na letalo, osebje vedno pokliče vojake, da se vkrcajo pred njimi. Vojaki v uniformah hodijo po opravkih, na blagajni jih ljudje spustijo naprej, povsod je mogoče slišati zahvalo za služenje domovini.

Vojaki v ZDA se po dvajsetih letih služenja upokojijo. Ko so v pokoju, imajo še vedno dostop do baze, obiskujejo trgovine brez davka, zanje je zelo dobro poskrbljeno. Vsak ima oznako, da je veteran. Vsak ponosno pove, da je bil pripadnik vojske, marincev, letalske enote … Mnogi menijo, da ljudje, ki v vojski niso odslužili vsaj pet let, niso pravi Američani. Nekoliko manj je tega v velemestih New Yorku, San Franciscu, Los Angelesu, v katerih ni vojaških baz in gre za bolj demokratska ter liberalno usmerjena mesta.

Kaj v vojski razumete pod besedno zvezo dober vodja?

Odgovorim lahko predvsem, kako jaz razumem to besedno zvezo. Vem, da sem v mariborski vojašnici označen kot strog, a pošten vodja. Od svojih podrejenih veliko pričakujem, vendar pričakujem tisto, za kar so izobraženi in usposobljeni. Nič več in nič manj. Hkrati skušam poskrbeti za ljudi, ki so mi podrejeni.

»Po enajstih letih v Slovenski vojski so nekatera opravila rutinska, a novi izzivi prihajajo vsak dan. Zato mi je delo, ki ga opravljam kot poveljnik čete, v izredno veselje, ker je vsak dan poseben.«

Gre za sto različnih ljudi in za sto težav. Nekateri jih izrazijo, drugi ne, nekateri so problematični … Kot vodja skušam »upravljati« vse te težave.

Alfa in omega vsega je, da je moja enota bojno usposobljena. Da se v primeru nepredvidljivih razmer odzovemo in opravimo zahtevano nalogo. Kljub vsem težavam in družinskemu utripu vseh pripadnikov je naša naloga obramba Republike Slovenije. Tudi vse sprotne naloge morajo biti opravljene. To velikokrat ni prijetno, težko je predvsem med prazniki in dela prostimi dnevi, a mora biti tudi takrat v vsaki vojašnici približno deset ljudi, ki so 24 ur na dan na dolžnosti.

Glede na to, koliko zavzetosti ste pokazali pri izobraževanju, se ni zdi, da imate zelo močno ukoreninjene delovne navade.

Drži, a brez tega ne gre, če želiš biti uspešen v tem sistemu. V vojski vlada rutina. Vsak vojak se mora vsak dan na primer udeležiti športne vadbe. Jaz se tega držim tako pri sebi kot pri svojih podrejenih. Vadimo tudi v dežju, snegu … Tako kot zase pričakujem, da vsak dan opravim naloge, ki jih moram, pričakujem enako od podrejenih.

So vam takšen način dela privzgojili že doma?

Ne, takšen je moj značaj. Ker sem bil tako redoljuben, sem imel veliko več svobode kot sestra. Njo sta starša vzgajala bolj strogo, kot da bi bila ona v vojski (smeh).

Kako vaša žena in vaši domači sprejmejo, da hodite po nova znanja na drug konec sveta?

Ko imam pred sabo kakšno tako željo, najprej povem ženi. Ker je tudi ona zaposlena v vojski, in sicer je častnica v zračni obrambi, me seveda bolj razume. Naslednje leto se želi udeležiti šolanja za stotnico. Verjetno se ga bo udeležila v Sloveniji, saj imava dojenčico, ki je stara šele nekaj tednov. Ko se bo lotila tega podviga, bom jaz prevzel glavno skrb za družino. Veliko je dogovarjanja in sprejemanja kompromisov, a nama uspeva. Med junijem 2024 in majem 2025 sva se videla le dva tedna. Ko sem bil na šolanju v ZDA, se mi je v zadnjih dveh mesecih lahko pridružila, ko se je vrnila s šestmesečne misije na Kosovu. Zaradi tega je v vojski kar precejšen delež propadlih zvez.

»Za mano sta dve misiji, ena na Kosovu in ena v Latviji. Misije so pri našem delu stalnica. Celo vedno več jih je glede na trenutne varnostne razmere v svetu in Evropi. Približno vsaki dve leti lahko pričakujem eno misijo.«

Kako na vas vplivajo izbruhi nemirov v svetu?

Med tistimi, ki smo trenutno v Slovenski vojski, so le redki doživeli izredne razmere. V mislih imam veterane vojne za Slovenijo ali udeležence misije v Afganistanu, ki so videli mrtve, na svoji koži doživeli streljanje. A vsi, ki smo zaposleni v vojaških vrstah, se moramo zavedati, zakaj smo tu – da bomo ob morebitnem napadu branili državo z orožjem in naredili tisto, kar bo treba narediti. Gre za resne stvari, poklic je nevaren, govorimo o življenju in smrti. Vsekakor mi ni preprosto spremljati prizorov iz vojnih žarišč. A vsak vojak mora o tem razčistiti pri sebi. Če tega ne stori, je bolje, da ne opravlja tega poklica.

Ste vi o vsem tem dobro razmislili?

Seveda, kristalno jasno mi je, da bom, če bo prišlo do izbruha vojne pri nas, branil domovino. Takrat ne bodo vpoklicali gasilcev, policije ali civilne zaščite, ampak vojsko. Podpisal sem pogodbo. Tudi če bi dal odpoved in bil civilist, bom še vedno v evidenci kot stotnik Slovenske vojske in me lahko mobilizirajo do 65. leta.

V tej službi uživam, ker se usposabljam, ker hočem biti čim boljši pri tem, kar delam. Tako kot pravi znan vojaški pregovor: znoj v miru zmanjšuje kri v boju.

Čeprav se nemiri zdijo daleč od nas, ali spremenijo tudi utrip v Slovenski vojski?

Vsekakor. Vojska je živ sistem. Med letoma 2001 in 2020 smo bili usmerjeni predvsem v vojno proti terorizmu. Vojske se niso toliko osredotočale na bojevanje proti konvencionalnim silam. Na drugi strani so bili namreč dva ali trije civilisti z orožjem, ki so sprožili eksplozijo na cesti, razstrelili kakšen avto, uporabili strelno orožje in skušali narediti čim več škode.

Zdaj ko so po svetu spet vzplamtele konvencionalne grožnje, prihaja v ospredje drug način bojevanja, ki ga je morda marsikdo že pozabil. Dvajset let je v obdobju ameriškega vojaka ali častnika cela poklicna doba. Zdaj gre spet za vojskovanje vojske proti vojski, uniforme proti uniformi.

Slovenska vojska sledi temu, kar se dogaja v svetu. Sovražnik je zdaj drugačen. Trenutno so zelo aktualni droni, tudi naša vojska jih kupuje, usposabljamo se za njihovo uporabo. Dogajanje v svetu vpliva na drugačno organizacijo enot. Prevladuje termalna tehnologija, dron, ki ima termalno kamero, prepozna, kje so vojaki. Drug dron, ki ima eksploziv, uničuje nasprotnika. To pomeni, da se na bojišču ne moreš več skriti tako, da bi se vrgel v visoko travo.

Naša vojska se razvija tudi po informacijski in kibernetski plati, tudi naša država je namreč že bila tarča kibernetskih napadov.

Sploh zdaj ko imate mlado družino – kaj vam pomenita mir in varnost?

Pripadniki vojske se močno zavedamo, da živimo v miru in da morda vedno ne bo tako. Sploh tisti, ki so bili na kakšni bolj občutljivi misiji, na primer v Afganistanu ali Libanonu, so videli, da se lahko razmere v sekundi spremenijo. Dogajanje v Ukrajini se nam morda zdi daleč, a vendarle ni čisto tako. Med našo državo in ukrajinsko mejo je le Madžarska. Da vse le ni tako oddaljeno, smo videli leta 2022, ko je na Zagreb padel dron, poln eksploziva. Če bi padel nekoliko bolj severno, bi padel nad celjskim koncem.

Če potegnem črto, je vojna daleč, a tudi blizu. Vsa Evropa je v dosegu ruskih raket, tudi Amerika doseže cel svet s svojimi medcelinskimi balističnimi raketami. Živimo v obdobju ugodja, lagodja, obilja. Dobro je, da se zavedamo, da mir ni samoumeven. Že v primeru napadov na Iran, ko je bilo treba evakuirati tisoč Slovencev, ki so se znašli na vojnem območju, smo videli, kako hitro se lahko razmere spremenijo. Ogromno ljudi gre v Dubaj, tudi po lepe posnetke za Instagram, na koncu dneva pa se lahko dron zaleti v hotel in v trenutku spremeni razmere.

Hrvaška je pred kratkim spet uvedla obvezno služenje vojaškega roka. Bi morali o čem takem razmisliti tudi v Sloveniji?

Osebno v tem ne vidim nič slabega, saj bi udeleženci pridobili uporabna znanja. Temeljno vojaško usposabljanje ne more biti nadomestek za primarno vzgojo, ki jo morajo opraviti starši. Velikokrat slišimo, da bi morali »mulci« v vojsko, da bi jih tam spravili v red. A dva ali trije meseci vojske ne bi v red spravili nekoga, ki ni bil deležen osnovne vzgoje. Bi pa vsak spoznal, kako se je podrediti hierarhiji, v kateri se z vsemi dela enako.

Sistem je zelo strog in ne dopušča individualnosti. Zato imamo pravila. Vsi smo enako oblečeni, vsi smo enako postriženi, vsi hodimo v postroju, ne sami. Točno vemo, kako pozdraviti nekoga. Tako kot je napisano, tako delamo. Včasih mislimo, da smo okoreli. A če želimo, da sistem deluje, kot mora, in da so ukazi izvršeni, drugače ne more biti.

Kakšni so vaši cilji za prihodnjo poklicno pot?

Najprej bi rad napredoval v stotnika, nato v majorja, enoletni tečaj bi rad spet opravljal v ZDA. Nato želim napredovati do načelnika generalštaba. To je moja želja. Zato se trudim, kot se.

Je tudi vaš vsakdan organiziran v skladu z vojaško disciplino? Ali pri vas doma vlada sproščeno vzdušje?

Po toliko letih sem ugotovil, da se je vojaška rutina prikradla tudi v moje osebno življenje. Zelo nerad na primer zamujam. V vojski vedno rečemo, da je časovnica kraljica. Menimo, da nikoli ne moremo biti prehitri. Imamo še številne druge reke, na primer če si pet minut prehiter, si že prepozen. Poznamo tudi rek, ki pravi: »Hitimo, da čakamo, in čakamo, da hitimo.« Mogoče sem tudi človek rutine, verjetno je tak tudi moj značaj.