Je res tako lahko zaobiti pravila?
Čeprav so med ljudmi že nekaj časa krožile govorice o tem, da si je brez večjih težav mogoče priskrbeti lažno potrdilo o testiranju in tudi o cepljenju, se je do nedavnega to vendarle zdelo malo verjetno. Nato pa je iz Žalca prišla uradna novica, da sta dva zaposlena v tamkajšnjem zdravstvenem domu izdajala lažna potrdila o cepljenju proti covidu-19, za kar naj bi bilo treba po neuradnih informacijah odšteti tudi do 500 evrov. Kako je to sploh mogoče in kakšna kazen ju čaka? Več kot očitno je to kaplja v morje, saj z vseh strani prejemamo informacije, kako z lahkoto je zaobiti pravila s tega področja. Toda, zakaj se toliko ljudi odloči za iskanje obvodov PCT-pravil? Kaj človeka napelje na to, da je pripravljen tvegati lastno zdravje in tudi visoke kazni? Socialni psiholog Matej Černigoj meni, da je izvirni greh, da odgovorni v Sloveniji z ljudmi ne komunicirajo primerno. Psiholog in psihoterapevt Robert Oravecz pa pravi, da gre pri poneverbi potrdil o testiranju in cepljenju za zelo zapleten in celosten problem. Ponavadi je namreč tako, da če je kaj mogoče kršiti, bodo ljudje to tudi kršili. V kolikšni meri, je odvisno predvsem od nadzora oziroma tveganja, ali bo določena kršitev tudi odkrita in kaznovana.
Direktorica žalskega zdravstvenega doma dr. Hana Šuster Erjavec je takrat pojasnila, da so nepravilnosti zaznali pri vnašanju cepljenih oseb v elektronski register, o čemer so takoj obvestili strokovnega vodjo, ki je odredil interni strokovni nadzor. »Ta je potrdil sum hujše kršitve pri dveh zaposlenih na področju zdravstvene nege, ki naj bi vnašala te podatke. Takoj smo ju odstranili z delovnega mesta in s tem onemogočili nadaljnje vnašanje. Vodimo vse postopke v skladu z delovnopravno zakonodajo. Hkrati smo vložili kazensko ovadbo na Policijsko postajo Celje.« Zdravstveni dom je o ugotovitvah internega nadzora obvestil ministrstvo za zdravje in Nacionalni inštitut za javno zdravje.
Še isti dan, ko je zadeva pricurljala v javnost, se je nanjo na redni seji občinskega sveta odzval župan Janko Kos, ki je bil tako kot vodstvo zavoda o omenjenih kaznivih dejanjih obveščen že nekaj dni prej, a je tako kot preostali zaradi interesa, da pristojni organi preiskavo opravijo čim bolj nemoteno, molčal. »Želim si, da kriminalisti ne bodo potrkali na vrata pri tistih, ki jih poznam, češ da so tako potrdilo dobili ali za njega celo plačali. Ne upam si pomisliti, kdo je na vseh teh seznamih in kam to seže,« je bil jasen župan, ko je o tem spregovoril pred svetniki. »Domnevno gre za več sto ljudi znotraj cele Slovenije. Ti ljudje imajo potrdilo, da so bili cepljeni, čeprav cepivo zanje ni bilo porabljeno. Enako kot mi si lahko natisnejo potrdilo, da so bili cepljeni, zaradi česar se lahko prosto gibljejo med nami. Zdravstveni dom je uspel stopiti na prste mreži, ki je razpredena po celi Sloveniji. Upam, da bodo pristojni čim prej opravili svoje delo.«
Kriminalisti tudi v Velenju
Kriminalisti so v minulem tednu obiskali tudi Zdravstveni dom Velenje, in sicer na podlagi anonimne prijave. Kot so sporočili iz velenjskega zdravstvenega doma, obisk ni bil povezan z morebitno izdajo neustreznih potrdil o cepljenju, temveč z izdajo potrdil PCR-testiranj. A so, kot so še zapisali v zdravstvenem domu, sum o nepravilnostih ovrgli.
Pravih razlag, zakaj se veliko ljudi odloči za obvod navodil in so številni pripravljeni za lažno potrdilo celo plačati, nimajo. Direktor Janko Šteharnik je pojasnil, kako bi lahko prihajalo do kršitev. »Samo dve možnosti obstajata – oseba pride na cepljenje in cepilec jo sprejme, vendar ne cepi. Druga oseba, ki izdaja potrdila, tega ne more vedeti in potrdilo izda. Ali nekdo, ki dostopa do sistema, vanj vpiše osebo, četudi ni prišla na cepljenje.«
Ob tem v velenjskem zdravstvenem domu opozarjajo tudi na tehnično pomanjkljivost izdanih potrdil: »QR-kode so povsem nezaščitene in jih lahko malo bolj usposobljen računalničar brez težav priredi. Ljudje pa so za to pripravljeni plačati. Necepljene osebe kopirajo QR-kodo cepljene osebe in se nato z njo identificirajo. Enako velja za hitre teste,« pojasnjujejo.
|
S prijateljevo kodo na kavo Načinov, kako zaobiti pogoj PCT (preboleli, cepljeni, testirani), je v Sloveniji vsak dan več. Za to, da človek do takšnega potrdila pride, ne potrebuje visokih šol ali mračnih poznanstev. Kot povedo tisti, ki so si v zadnjih mesecih že pomagali z neustreznim, ponarejenim ali lažnim potrdilom, je do njih dokaj preprosto priti. Razlogi, zakaj bi človek posegal po njih, so različni, predvsem prevladuje nezadovoljstvo nad stanjem in omejitvami, ki trenutno veljajo, in nezaupanje v cepivo. Stroka sicer svari, da je dosledno upoštevanje pogoja PCT tisto, ki nas lahko reši pred ponovnim zapiranjem. »Potrdilo o testiranju mi je pomagal popraviti sodelavec, ki je tehnično nekoliko bolj usposobljen kot sem sama,« prizna ena od sogovornic, ki se še ne želi cepiti, saj ne želi biti poskusni zajček. Ob tem pove, da se pogosto tudi testira. »Ker veljavnost teh potrdil hitro poteče, si potrdila občasno podaljšam. Še zdaleč nisem edina,« pove. Podobne so zgodbe z uporabo QR-kod cepilnih potrdil. Pogosto se dogaja, da eno kodo uporablja več družinskih članov. Tako na primer oče sinu občasno »posodi« svojo cepilno QR-kodo. »Ponavadi za obisk trgovine,« pojasni sogovornik in doda, da se sicer sin redno testira zaradi dela in da upošteva vse samozaščitne ukrepe, cepljenja pa se boji. Posnetki telefonskega zaslona s QR-kodo krožijo tudi med prijatelji. »Nikjer zares ne preverjajo potrdil, pokažeš kodo in greš naprej. Redkokje kode tudi skenirajo, a tudi če bi jih, zraven ni fotografije, na podlagi katere bi lahko preverjali istovetnost. Osebno izkaznico lahko preverjajo le uradne osebe,« pošteno pove mlajša sogovornica. »Potrdilo pokažem bolj na hitro, toliko, da vidijo, da ga imam,« pove tridesetletnik, ki je za potrdilo o cepljenju plačal 500 evrov. Zakaj? Ker se želi svobodno gibati po državi, ker si ne želi nenehno vrtati po nosu in ker ga nihče ne bo prisilil, da bi si v telo vbrizgal nekaj, kar je lahko veliko bolj nevarno kot virus, kot sam pravi. Stroka sicer opozarja, da je tovrstno početje lahko zelo nevarno. |
|
Prisila vzbuja odpor Zakaj se toliko ljudi odloči za iskanje obvodov pravil, v tem primeru pogoja PCT (preboleli, cepljeni, testirani) in kaj jih napelje na to, da so pripravljeni tvegati lastno zdravje, zdravje bližnjih in tudi visoke kazni? Je to strah pred morebitnimi neželenimi učinki cepiva ali zgolj nestrinjanje s pravili in s tistimi, ki so jih zapovedali? O tem smo se pogovarjali s socialnim psihologom in vodjo dodiplomskega študija Psihoterapevtske znanosti na SFU Ljubljana Matejem Černigojem. »Težko bi rekli, da je nezaupanje v PCT in posledično tudi cepljenje nekaj, kar bi bilo značilno za Slovence, saj lahko nasprotovanja temu spremljamo povsod po svetu. Precejšen del populacije preprosto ne zaupa več ne medijem, ne stroki, ne vladam. In to, da so se nekateri odločili za ponarejanje v tem času zahtevanih potrdil, se mi zdi logična posledica tega nezaupanja. Ljudje, ki ne zaupajo, so se odločili, da bodo iskali obvode za ukrepe, ki se jim ne zdijo smiselni,« pravi socialni psiholog doc. dr. Matej Černigoj, univ. dipl. psih.. Pomanjkanje odprte komunikacije Po Černigojevem mnenju je izvirni greh, da odgovorni v Sloveniji z ljudmi ne komunicirajo primerno. »Če jih skušaš pozivati k odgovornosti, a jih sočasno v nekaj siliš, se račun preprosto ne bo izšel. Takoj ko skušamo nekoga v nekaj prisiliti, ne moremo več računati na njegovo zaupanje. To dvoje ne gre skupaj,« pravi sogovornik. »Če želite, da vam ljudje zaupajo, potem je treba z njimi komunicirati kot z razumnimi ljudmi. Treba jim je razložit stvari, pri čemer je treba odprto govoriti tudi o neznankah, ki zadevo spremljajo.« Prav netransparentna komunikacija je naredila veliko škode tudi pri promociji cepljenja. Ne le v Sloveniji, tudi drugod po Evropi in svetu. Kot pravi Černigoj, tisti, ki se vsaj malo spoznajo na znanost, vedo, da znanstveni procesi potrebujejo čas. Da se da stvari do določene mere sicer pospešiti, a nikakor se ne da preskočiti posameznih nujnih postopkov. »Ko se soočamo z neko novo situacijo, v tem primeru z novo boleznijo, so na začetku mnenja zelo različna. Med raziskovanjem pa se nekatere teze in mnenja potrdijo, druge ovržejo. Zdaj smo se srečali z novo boleznijo, z novimi cepivi, tudi z novo tehnologijo cepiv in povsem logično je, da vseh odgovorov takoj še ne moremo imeti. Zato je zgrešeno takoj zagotavljati, da so cepiva varna in učinkovita,« pravi sogovornik, ki v tem vidi enega od razlogov, da ljudje izgubljajo zaupanje v stroko. »Če mi nekdo govori, da so cepiva varna in učinkovita, ko tega preprosto še ne moremo zares vedeti, sploh na dolgi rok, tem sporočilom neham zaupati in jih dojemam bolj kot propagando in ne kot znanstveno utemeljeno trditev,« zaključi. Ob tem socialni psiholog meni, da bi verjetno ljudje veliko bolj zaupali v cepivo, če bi jim odgovorni, ki so jim ga predstavljali, že takoj povedali, da je pri tem še kar nekaj neznank in zakaj točno stroka vendarle meni, da je prednosti veliko več kot morebitnih slabosti. Predvsem bi morali ljudem pustiti prosto izbiro. »Odstotek precepljenosti najbrž ne bi bil bistveno slabši, a stanje v družbi bi bilo bistveno boljše.« |
|
Kršitev zakonodaje nacionalni šport Psiholog in psihoterapevt Robert Oravecz meni, da gre pri poneverbi potrdil o testiranju in cepljenju za zelo zapleten in celosten problem. Ponavadi je namreč tako, da če je kaj mogoče kršiti, bodo ljudje to tudi kršili. V kolikšni meri, je odvisno predvsem od nadzora oziroma tveganja, ali bo določena kršitev tudi odkrita in kaznovana. »Glede na ohlapen nadzor PCT-pogoja sklepam, da je verjetnost razkritja minimalna. Glede na medijsko kampanjo proti cepljenju na družabnih omrežjih je strah pred cepljenjem veliko bolj evidenten kot strah pred posledicami bolezni,« menidoc. dr. Robert Oravecz, dr. med., spec. psiholog in psihoterapevt.
Preberite še ...
Kot pravi, že 30 let živimo v družbi, v kateri je kršitev zakonov precej netvegan nacionalni šport. »Osnovni problem je najbrž, da se ne moramo identificirati z oblastjo, čeprav smo jo sami izbrali na volitvah. Politiki so večinoma neverodostojni, kriminalizirani, koruptivni ali vsaj neodzivni na problematiko prebivalstva.« Veliko polresnic in laži Oravecz se strinja, da na odločitev o cepljenju ali necepljenju vpliva veliko dejavnikov. »O cepivu proti covidu-19 med ljudmi kroži veliko dezinformacij. So pa tudi znanstveno potrjene evidence, ki kažejo, da so stranski učinki mogoči. Še vedno pa je zelo malo vsebin o tem, kakšne so posledice bolezni,« pravi priznan psiholog in psihoterapevt, ki ga skrbi predvsem veliko necepljenih starostnikov, ki so bolj dovzetni za težji potek bolezni. »Žal so ti pod vplivom mlajših, ki jim cepljenje na ideološki osnovi odsvetujejo. Mislim, da je zdaj krepko prepozno, da bi se kaj radikalno spremenilo. Osebno poskušam ljudi motivirati za cepljenje, vendar so prepojeni z dezinformacijami in polresnicami, ki jim z znanostjo ni možno oporekati,« pravi in doda, da čeprav je postala proticepilska propaganda politično orkestrirana, tudi sprememba politične opcije starostnikov ne bo prepričala. Če bi namesto vlade govorila stroka … Po mnenju Roberta Oravecza je slovenska vlada naredila izvirno napako, ker odloča sama in teh odločitev ne prepusti stroki. Žal v Sloveniji nimamo vrhovne strokovne zdravstvene avtoritete, ki bi lahko odločala o takšnih ukrepih. Sicer pa proticepilstvo ni le slovenski problem, saj se tudi drugod srečujejo z njim. »Izguba zaupanja v znanost in zdravstvo je dolgoletni proces. Medicina nikoli ni bila vajena, da bi se morala braniti pred ›kvazi znanostjo‹. Že pred leti sem pisal in govoril, da so se pravila igre spremenila in da je nujno treba upoštevati glasove na družbenih omrežjih. Človek je nagnjen k iskanju vznemirljivih vsebin. Mediji so polni alternativnih resnic. Medtem ko medicina marsičesa ne more rešiti dokončno, alternativni marketingi ponujajo čudeže, ne prevzemajo pa nobene odgovornost,« še pove in doda, da bi bilo morebiti lahko kaj drugače, če bi se stroka že v začetku intenzivneje vključila v razpravo. »Če bi zdravniška srenja to začela sočasno s pojavom anticepilske ideologije, bi mogoče dosegli boljše razmerje med resnico in ideologijo. Navodilo zdravniške zbornice, naj se ne vpletamo v razprave, ni peljalo v dobro smer. Če se laž pove tisočkrat, postane resnica. Še toliko bolj, če drugih resnic v prostoru ni,« je jasen sogovornik in postreže še z rezultati interne raziskave, ki je pokazala, da uporabniki družbenih omrežij le v devetih odstotkih zaupajo uradnim virom. »Vsi ostali iščejo resnice na Googlu in Facebooku. Če tam ne najdejo verodostojnih znanstvenih virov, sprejmejo polresnice in neresnice,« zaključi. |
Foto: Andraž Purg – GrupA
Preberite več v Novem tedniku
