Arhiv NTRC

»Najprej me je nekdo poklical po telefonu in povedal, da prodaja prehranska dopolnila, ki bi lahko izboljšala moje počutje. Še preden sem lahko karkoli odgovoril, je oseba, s katero sem se pogovarjal, določila datum obiska in končala pogovor,« pripoveduje 88-letnik, čigar podatke hranimo v uredništvu. Želel je odpovedati obisk, a ker uporablja zgolj stacionarni telefon, ni vedel, kdo točno ga je klical. Čez nekaj dni sta se nato na njegovih vratih res pojavili predstavnici podjetja Vitalius. »Tako hitro sta govorili, da ju nisem niti dobro razumel. Da bi se ju le znebil, sem se odločil, da bom kupil prehransko dopolnilo, saj sem mislil, da stane zgolj 50 evrov, a kot so mi kasneje pojasnili svojci, je bila to zgolj ara,« še dodaja sogovornik, ki letom primerno ne vidi niti ne sliši več kot nekoč, zato ni vedel, kaj je podpisal, dokler mu pogodbe počasi in razločno niso prebrali svojci. Zgrožen je ugotovil, da mora plačati še 39 obrokov po 20 evrov.

Žalostne zgodbe zaslepljenih

Njegovi bližnji so takoj na spletu poiskali podatke o Vitaliusu in ugotovili, da njegova spletna stran ni dosegljiva. Našli so tudi objave o tem, kako naj bi podjetje že pred leti enako opeharilo več upokojencev. Na spletnem portalu Večer so na primer pred natančno dvema letoma poročali o takrat 81-letni Mariji s Frankolovega, ki je prav tako nasedla zavajajočim akviziterkam. Ker položnic ni plačevala, ji je podjetje grozilo s tožbo. Po objavi prispevka so se oglasili še mnogi bralci, katerih starši so bili prav tako podobno zaslepljeni pri nakupu dragega prehranskega dopolnila. Tako kot Marijo jih je, kot je poročal Večer, akviziterka preslepila s tem, da jim je izmerila krvni sladkor, kisik v krvi, pH-vrednost in podobno, nato jih je prestrašila, da so zelo bolni, in jim ponudila prehransko dopolnilo.

Zakaj pristojni ne ukrepajo?

Sorodniki našega sogovornika so se zato nemudoma posvetovali z odvetnikom, ki jim je pojasnil, da je očetova pravica, da odstopi od pogodbe. Izpolnili so obrazec in ga še z neodprtimi prehranskimi dopolnili poslali nazaj. Kljub vsemu je moral poleg začetnih 50 evrov plačati še dodatnih 88 evrov, saj sta akviziterki, kot nam je pojasnil opeharjeni 88-letnik, čeprav ju tega ni prosil, kar sami odprli eno od škatel s prehranskimi dopolnili. »Očitno je to njihova praksa. Embalažo odprejo, da si tako zagotovijo, da bo njihova stranka, ko bo ugotovila, koliko izdelek dejansko stane, morala odkupiti vsaj del prehranskih dopolnil,« dodajajo sorodniki, ki se obenem sprašujejo, zakaj pristojne ustanove ne ukrepajo, saj gre več kot očitno za okoriščanje na račun starostnikov.

Direktor Vitaliusa: »Početje ni neetično«

Seveda smo se za pojasnila obrnili tudi na podjetje Vitalius iz Selnice ob Dravi. Direktor in lastnik podjetja Denis Kankoša zavrača vse očitke, da je njihovo početje neetično. »Današnji starostniki so čili in zdravi kot še nikoli. Seveda je tako zaradi napredka medicine, zdravil in tudi osveščenosti o lastnem zdravju. Razumljivo je, da želijo starejši izdelke, ki izboljšujejo njihovo psihofizično kondicijo, kupiti, saj izboljšujejo njihovo počutje,« je v elektronskem sporočilu zapisal Kankoša in dodal, da v primeru, ko presodijo, da je z osebo karkoli narobe, izdelkov niti ne ponudijo.

Na vprašanje, zakaj njihovih izdelkov ni mogoče kupiti na uveljavljenih prodajnih mestih, kot so lekarne, odgovarja, da je želja podjetja, da osvešča o pomembnosti uporabe vitaminov, mineralov in aminokislin. »Ne želimo postavljati izdelkov v kakršnekoli prodajalne, ki tega nimajo na prvem mestu. Trenutno se pogovarjamo z nekaterimi podjetji, za katera še ne moremo razkriti imena, da bi se po novem letu izdelek prodajal tudi v nekaterih prodajalnah.«

Glede na to, da njihovi izdelki niso prisotni v fizičnih prodajalnah, je precej zanimivo, da po dveh letih (tudi takrat je o tem poročal Večer, op. p.) njihova stran še vedno ni na voljo. »Naše podjetje ima zakupljeno domeno, in če ste vnesli naslov, ste že videli, da je stran v izdelavi. Gre za velik projekt, ki ne more biti uresničen čez noč, verjamemo pa, da bo kmalu vzpostavljeno tudi to.«

V štirih letih pet podjetij

Denis Kankoša je podjetje, ki ima sedež na Mariborski cesti v Selnici ob Dravi, ustanovil nekaj dni pred božičem leta 2019. Na istem naslovu so registrirana tudi podjetja Terra Line, Nomad in Colosseum, v katerih je Kankoša lastnik ali direktor. Dejavnost vseh štirih podjetij je trgovina na drobno. Družba Terra Line, kjer je kot lastnica navedena Karla Kankoša, je bila ustanovljena leta 2017. Lani je imela 240 tisoč evrov čistih prihodkov od prodaje, malo več kot 40 tisoč evrov čistega dobička in tri zaposlene. Konec leta 2018 je Denis Kankoša ustanovil podjetje Nomad, ki je v prvem letu delovanja imelo kar 1,2 milijona evrov prihodkov, lani pa le še približno štiri tisočake. Zadnji dve leti to podjetje posluje z izgubo, nima nič zaposlenih, trenutno ima blokado računa, ki traja že več kot 80 dni.

Brez redno zaposlenih je tudi podjetje Colloseum, ustanovljeno julija 2019. V poslovnih registrih je kot lastnica navedena Karla Kankoša, kot direktor je zabeležen Denis Kankoša. Lani je podjetje imelo 86.600 evrov čistih prihodkov od prodaje, približno 56 tisoč evrov čiste izgube ter 150 tisoč evrov kratkoročnih finančnih in poslovnih obveznosti. Od vseh štirih podjetij največ prihodkov ustvarja Vitalius. Lani so znašali 731 tisoč evrov, kar je bilo sicer 250 tisočakov manj kot leto prej. Podjetje je imelo 1.400 evrov dobička in sedem zaposlenih. Konec lanskega leta so poslovne obveznosti Vitaliusa znašale 128 tisoč evrov.

Po javno dostopnih podatkih je Denis Kankoša tudi lastnik podjetja Siden, ki je bilo ustanovljeno leta 2020 v Bosni in Hercegovini. Registrirano je v Banja Luki na naslovu, na katerem je prijavljenih še šestnajst drugih podjetij s slovenskimi lastniki.

Več sodnih postopkov

Tri podjetja Denisa in Karle Kankoša imajo na okrajnih sodiščih v Celju, Trbovljah Lendavi in Lenartu več sodnih postopkov. Edini postopek, v katerem je podjetje Vitalius tožena stranka, je v Lendavi, kjer fizična oseba toži podjetje za plačilo 624 evrov. V vseh drugih postopkih so fizične osebe tožene stranke. V Celju in Trbovljah je podjetje Terra Line vložilo tožbi za vračilo 788 oziroma 1.390 evrov. Na Okrajnem sodišču v Trbovljah je vložena tudi tožba podjetja Nomad zaradi vračila 820 evrov, na okrajnem sodišču v Lenartu pa Nomad od fizične osebe terja 780 evrov. (ŠPELA OŽIR, JANJA INTIHAR) 

Zaradi stranskih učinkov k zdravnici

Na Odvetniško pisarno Feguš so se za pomoč v preteklih letih obračali številni, ki so se ujeli v tovrstno prodajno prakso podjetij. A razlika z današnjim časom je predvsem ta, dodaja odvetnik Primož Feguš, da so bili včasih primeri s prodajo knjig ali koledarjev, danes gre predvsem za prehranska dopolnila. Feguš vsem, predvsem starejšim, zato svetuje previdnost, preden podpišejo kakršnokoli pogodbo.

Znan celjski odvetnik pravi, da je tovrstna prodaja resnično »sivo polje« v slovenski zakonodaji in da je največja preventiva predvsem previdnost. Pred dvema letoma se je tako »opekla« tudi starejša Celjanka, ki je že dobila izvršbo, ker ni plačevala mesečnih položnic. Takrat ji je prehranska dopolnila »vsilila« ženska, ki je domov k njej prišla ravno v času najstrožjih ukrepov med epidemijo, ko so bili takšni obiski odsvetovani. Ženski, ko je poskušala preklicati kupljeno, se na telefonske klice ni oglašal nihče. Še več, ko je prehranska dopolnila uporabila, je morala zaradi negativnih učinkov celo k zdravnici. Ravno na tej točki je Feguš zastrigel z ušesi, saj, kot pravi, je v takšnem primeru, kadar se pojavijo škodljivi učinki kupljenih prehranskih dopolnil ali izdelkov, možno govoriti ne le o odškodninski, temveč tudi o kazenski odgovornosti podjetja, ki je izdelke prodalo.

»Hudič« je v drobnem tisku!

Pogodbe, ki jih ta podjetja sklepajo s kupci, načeloma niso nezakonite. Težava nastane, ker podjetja izkoristijo nepoučenost in nevednost ljudi, predvsem ranljivih. Slednji pri podpisu niso seznanjeni s tem, kakšne obveznosti pogodba prinaša, saj nekatere pogodbe pomenijo tudi mesečne finančne obveznosti. V tem primeru je to nepoštena poslovna praksa,« pojasnjuje Feguš. Jasno poudarja, da gre tudi za izkoriščanje lahkovernosti ljudi.

»Zato je izredno pomembno, da ljudje v pogodbi zelo natančno preberejo splošne pogoje in obveznosti. Ponavadi so te stvari zapisane na zadnji strani pogodbe in v drobnem tisku,« svetuje. In dodaja, da Zakon o varstvu potrošnikov slednje ščiti z varovalko, da je pogodbo mogoče odpovedati: »Toda zavedati se je treba, da je odpoved pogodbe možna le v 14 dneh, samo v tem primeru oškodovanca ne prizadenejo še dodatni stroški.«

Ne kličite, pošljite!

V primerih, s katerimi smo seznanjeni, so nekateri poskušali podjetje poklicati, a se na klice nihče ni odzival. »Ljudje lahkoverno mislijo, da bodo takšne stvari rešili s telefonskim klicem, toda tudi če bi koga dobili, telefonski klic ne zadošča. Zakon predpisuje možnost odpovedi pogodbe s posebnim obrazcem. Ker vsi ljudje tega ne vedo, je pomembno osveščanje o tem, vendar še enkrat poudarjam – rok odpovedi pogodbe je 14 dni. Po uvedbi izvršilnega postopka najpogosteje ugovori niso več uspešni in ti postopki zahtevajo bistveno več napora za ureditev zadeve,« še pojasnjuje Feguš. (SŠol)