Arhiv NTRC

Ko sta njena otroka odraščala, je uspešno gradila kariero in hkrati skrbela za zdrav razvoj svojih otrok. Je ena tistih mam, ki so zvečer kuhale kosilo za naslednji dan in včasih iz pisarne po telefonu z otrokoma reševale domače naloge. Ključ je, pravi tehnična direktorica, pravilna organizacija časa: »Že od malih nog sem vajena organizirati svoj čas. Pri nas doma je veljalo najprej delo in šele nato prosti čas. Dela je bilo vedno veliko in za kakšno urico prostega časa je bilo treba že zjutraj narediti dober načrt. Ta navada, da še v postelji razmislim o načrtovanih korakih prihajajočega dneva, mi je še vedno ostala.

Priprava treh obrokov za družino je sestavni del vsakega mojega dneva. Predvsem zato, ker verjamem, da je zelo pomembno, da se zdravo prehranjujemo in se hkrati ružimo. Obroki so čas, ko si povemo, kaj smo doživeli, kaj si želimo, o čem sanjamo, kaj nas skrbi, kje si lahko pomagamo. To so trenutki, ko otroke vzgajaš, poslušaš, prepoznavaš morebitne težave in jim ponudiš roko za pomoč pri reševanju težav. Če hodiš v službo in kosila nočeš združiti z večerjo, je predpriprava prejšnji dan nujna.

Otroci seveda pri nalogah občasno potrebujejo pomoč. Včasih se je treba samo pogovoriti o tem, kako začeti pisati spis, včasih je treba pomagati pri preverjanju znanja in spet drugič voditi pri reševanju kakšne zahtevnejše matematične uganke. Starši smo tega vajeni. In da, ko smo začenjali velike projekte, se je zgodilo, da sem morala v službi preživeti tudi popoldne in večer. Takrat sem v ›komandni‹ kabini usmerjala sodelavce in po telefonu pomagala otrokoma pri kakšni šolski nalogi.«

Ko se vaša odrasla otroka zdaj ob koncih tedna vračata domov, ju na mizi vedno čakajo njune najljubše jedi in na vse načine podpirate njuna zanimanja – s sinom na terenu fotografirate, hčer navdušujete nad šivanjem … Kako ste ohranili tako močne vezi z njima?

Morda bo kdo rekel, da sem na službeni poti uspela, a zame je pravi in resničen uspeh tisto, kar ti uspe narediti iz svojih otrok. Otrok potrebuje red, pozornost, ljubezen, zgled, odgovornost, spodbudo, občutek varnosti, a tudi jasno postavljene meje, do kod sme. No, s tem zadnjim nismo pri nas nikoli imeli težav, bilo pa je veliko priložnosti za spodbujanje pri stvareh, ki so ju veselile. Mnogo stvari smo skupaj ustvarjali in veliko smo brali. Imam hčer in sina. Na oba sem zelo ponosna. Končala sta študij na medicinski fakulteti v Ljubljani. Hči je zobozdravnica, sin zdravnik. In imam tudi že vnuka, ki mu zdaj, ko smo ločeni zaradi koronavirusa, pravljice zvečer pripovedujem kar s pomočjo Viberja.

Pomladni meseci so tudi čas, ko starši z učenci in dijaki bolj kot običajno razmišljajo o pravilni izbiri za nadaljevanje šolanja. Zanimivo je, da soustvarjate zgodbo pretežno kemijskega podjetja, čeprav ste si kot osnovnošolka želeli v življenju početi nekaj čisto drugega. Kakšen kompromis ste sklenili?

V letih mojega odraščanja v trgovinah ni bilo možno kupiti oblek tako kot danes. Tu in tam mi je teta kaj zašila. Ustvariti iz kosa blaga nekaj, kar se prilega telesu, se mi je zdelo kot prava mala čarovnija. Ko sem razmišljala o svojem poklicu, je bila namera zato zelo jasna. A v šoli se razredničarka ni strinjala z mano. Rekla je, da deklice s samimi peticami ne morejo biti šivilje, da si moram izbrati drugo šolo. Pregovoriti sem se pustila šele potem, ko so mi straši na koncu sedmega razreda kupili šivalni stroj in me vpisali med počitnicami v tečaj šivanja. Kakšno nepopisno veselje je bilo to zame. Od takrat sem svoja oblačila šivala le še sama. Šivanje omogoča ogromno kreativnosti, daje rezultat, ki ga lahko otipaš, nosiš. Žal imam zdaj vedno manj časa za to.

V cinkarni ste se zaposlili takoj po študiju. Menda ste sami pri sebi mislili, da v tako »umazanem« podjetju že ne boste delali. Potem ste kot štipendistka odšli na ogled tovarne in se zaljubili na prvi pogled. Kaj ste videli oziroma doživeli?

Ko so me odvrnili od šiviljske kariere, sem se odločila za vpis v kemijsko tehnično šolo v Celju. Tudi kemija me je namreč zelo privlačila. Veliko celjskih podjetij je za to šolo takrat ponujalo štipendijo. Tudi cinkarna. A takrat je veljala za največjega onesnaževalca, ki ponuja najslabše pogoje dela. Zato v cinkarno nisem hotela poslati niti prošnje. Vsa leta šolanja sem bila tako štipendistka Ema. Na fakulteti sem izbrala kemijsko inženirsko smer, za kar v Emu niso kazali zanimanja. Eden od profesorjev mi je svetoval, naj se grem pogovarjat v cinkarno, a mi to nikakor ni dišalo. Nekaj mesecev sem se uspešno izogibala, potem sem le popustila in šla na razgovor v takratni TOZD Titanov dioksid. Ko me je vodja proizvodnje, inženir Cankar, peljal po obratu in razložil, kakšni so njihovi načrti, sem ugotovila, da lepšega raja za inženirja, ki hoče delati in spreminjati na bolje, ne morem najti. Cinkarna je vrnila štipendijo Emu, jaz sem se takoj po diplomi zaposlila v njej. Več kot 34 let je že od takrat in izzivov mi še vedno ni zmanjkalo.

Vaš najožji krog sodelavcev predstavljajo še trije člani uprave, za katere vedno pravite, da si boljšega tima sodelavcev ne bi mogli želeti. Kako okolica, poslovni partnerji in drugi sodelavci, gledajo na vaš položaj tehnične direktorice, vendarle gre za posebnost?

Mineva petnajsto leto mojega dela v upravi cinkarne. Res je. Z najožjimi sodelavci, s katerimi sem preživela ta leta, smo ustvarili tim, katerega temelj je osnovan na trdem delu, odgovornosti, pripadnosti in neizmernem zaupanju. Vsak pokriva svoje področje, a zaradi dobrega sodelovanja meje navzven niso vidne. Nismo se vedno v vsem strinjali, a vendar smo se z argumenti in s poslušanjem na koncu vedno zedinili. In takšno delo rodi uspeh, rodi dobre rezultate, ki smo jih beležili vsa ta leta.

Položaj ženske na tehničnem področju in v moškem timu je res malo neobičajen. Sama s tem nisem nikoli imela problemov, ker mi je od nekdaj tehnika zelo blizu. So jih pa občasno imeli tisti, ki sem jih pri svojem delu srečevala. Kot ženska sem naletela tudi na kakšno žaljivo in podcenjujočo opazko, a hudih skrbi si zato nisem delala. Morebitna začetna nelagodnost in nezaupanje sta namreč hitro minila, ko so se začele prve tehnične razprave in smo zakorakali v resno delo.

V podjetju je zaposlenih približno devetsto ljudi. Poznate vse?

Čeprav se vključujem v vse »sfere« delovanja podjetja, hodim po proizvodnih obratih, delujem v številnih projektnih skupinah in sem tu res že zelo dolgo, žal ne morem trditi, da poznam vse zaposlene. Posebej v zadnjem času, ko se jih je veliko upokojilo in jih nadomeščamo z novimi, je temu težko slediti.

Kakšne lastnosti cenite in so vam pomembne pri ljudeh, s katerimi delate?

Navdihujejo me sodelavci, ki kažejo zagnanost in kreativnost, ki jim ni vseeno, kdaj in kako bo kakšna stvar izpeljana. Zelo pomembna je vztrajnost, saj se nam vsem na življenjski poti pojavlja nešteto ovir. Za uspeh jih je treba znati premagovati, ne pa se pred njimi ustaviti. Preprosto lahko rečem, da si želim delati s sodelavci, na katere se lahko zanesem.

Bel pigment titanov dioksid, ki ga proizvajate, je v skoraj čisto vsaki stvari – v plastičnem ohišju našega pametnega telefona ali oken, v papirju, na katerega pišemo, v keramični skodelici, iz katere pijemo kavo. Težko bi brez njega, saj je praktično povsod. Po drugi strani kemija nasploh nima najbolj pozitivnega prizvoka v javnosti. Smo si pripravljeni priznati, kako zelo jo potrebujemo?

Mislim, da ne. Razlog verjetno tiči v tem, da je v svoji biti ne poznamo oziroma se njene prisotnosti ne zavedamo. Najprej jo povežemo z onesnaževanjem ali z nečim strupenim. Zadnjič mi je nekdo dejal, da se ne strinja z mojo izjavo, da ni ničesar brez kemije. Da on zagovarja pridelavo hrane brez kemije. Več kot jasno je povezal besedo kemija s fitofarmacevtskimi preparati kot nečim škodljivim. Gospod je voznik in denar služi s svojim tovornjakom. V njem je akumulator, ki za svoje delovanje potrebuje žveplovo kislino. In to naredimo s pomočjo kemije. Tovornjak je pred rjavenjem zaščiten z barvo in voznik sedi na sedežu iz plastike, prekritem s tkanino. Barvo, plastiko, tkanino – vse pridobimo s pomočjo kemije. Gospod bi tovor lahko prevažal tudi z vozom in s konjem, a tudi v konju se s pomočjo biokemije hrana pretvarja v energijo za vlečenje voza.

Kako ta »zaslužek« podjetje vrača v proizvodnjo, kaj vse se je v zadnjih desetletjih spremenilo, izboljšalo za zagotovitev varnosti in zdravja zaposlenih ter okolja, v katerem delujete?

Oh, tega je toliko, da je težko opisati. V povzetku bi lahko rekla, da tiste cinkarne, v katero nisem hotela, že davno ni več. Danes je to podjetje, ki je z vlaganji v ekološke investicije v celoti doseglo skladnost z najboljšimi razpoložljivimi tehnikami. S stalnimi izboljšavami emisije iz leta v leto znižujemo in povečujemo energetsko učinkovitost. Posvečamo se odpravi starih bremen in rednemu vzdrževanju ter opazovanju naših visokih zemeljskih pregrad. Podjetje je urejeno, čisto in ozelenjeno. S številnimi dejavnostmi skrbimo za zdrave in varne pogoje dela zaposlenih oziroma za ustrezno osebno varovalno opremo tam, kjer drugi ukrepi niso možni.

Proizvodnje danes se nikakor ne da primerjati s tisto pred sto ali 147 leti, kolikor je staro podjetje. Na kaj ste v smislu napredovanja tehnike in razvoja najbolj ponosni?

Znanje, razumevanje in zavedanje človeka o vplivih industrije na okolje se je v teh letih po vsem svetu močno spremenilo. Tako se je spremenil seveda tudi odnos pri nas. Težko je za nazaj kriviti predhodnike, da se niso zavedali posledic. Tako kot so v medicini izvedli veliko neuspelih poskusov transfuzije krvi, preden so odkrili različne krvne skupine, tako je industrija pustila veliko negativnih sledi v naravi, preden smo se zavedli posledic. Nabiranje izkušenj in znanja pogosto boli.

Za cinkarno so bili v tem smislu morda največji prelomi ugasnitev topilnice cinka, prehod proizvodnje žveplove kisline na čisto žveplo in uskladitev proizvodnje titanovega dioksida z zahtevami IPPC-direktive, na osnovi česar smo dobili tudi okoljevarstveno dovoljenje za obratovanje.

Pomemben del vašega dela sta tudi skrb za skladnost z okoljskimi standardi in sledenje zakonom ter direktivam. Kakšen izziv je to za tako veliko podjetje, ki ima tako raznoliko proizvodnjo – od titanovega dioksida do proizvodnje barv, lakov, dodatkov za plastiko masterbatchev, rastnih substratov, žice in škropiv za ekološko pridelavo.

Veliko stvari je treba obvladovati. Okoljska zakonodaja se venomer zaostruje. To je seveda prav, a izziv, kako biti v koraku z njo ali celo pred njo je izjemno velik.

Sodelavci pravijo, da se vsakega projekta lotevate z več kot sto odstotki energije. Kateri vas trenutno zaposlujejo ali so vam v izziv?

Morda bi izpostavila projekt uvajanja novih kakovosti titanovega dioksida na trg. V izboljšanje kakovosti smo v zadnjih letih veliko vlagali. A sama investicija ni dovolj. Naši kupci so v največji meri proizvajalci barv in lakov. Te delajo po določenih recepturah. Titanov dioksid je le ena od vhodnih surovin, ki ključno vpliva na odtenek barve. Če torej izboljšamo optične lastnosti titanovega dioksida, morajo naši kupci spremeniti svoje recepture, kar v začetni fazi predstavlja delo. Boljša kakovost ponavadi zahteva tudi višjo ceno, kar kupcu običajno ni po volji. Poleg tega se kupci glede svojih zahtev med sabo zelo razlikujejo, mi pa imamo procesno in ne kosovno proizvodnjo, zato smo glede prilagajanja omejeni. Vse navedeno nakazuje trnovo pot, ki jo je treba prehoditi, da najprej bolje narediš, prepričaš kupca, da spremembo uvede, in da s tem dosežeš na koncu tudi boljši rezultat.

Vaši konjički so šivanje oblačil zase, peka, pridelava vrtnin, hoja, potovanja po svetu … In vsi imajo skupni imenovalec, to je ustvarjalnost. Najbrž zato uživate tudi pri snovanju natečajev za osnovne in srednje šole. Letos ste izpeljali že dvanajstega. Na vsakem sodeluje približno 40 šol iz regije. S kakšnim namenom ga pripravljate?

Delo z mladimi je zame prav poseben čar. S svojimi mentorji so pravi vrelec kreativnosti in navdiha. Smo se pa pred leti odločili za izvedbo teh natečajev predvsem zato, ker bi mladim radi prikazali delovanje našega podjetja od znotraj. Jih navdušili za kemijo, za različne poklice, jim pokazali naše izdelke v njihovih domovih in naše pozitivne okoljske dejavnosti.

MARJETKA R. LESJAK

Foto: osebni arhiv