Arhiv NTRC

Na Vranskem spodbujajo sonaravno vrtnarjenje

Veliki rastlinjaki za hišami ob glavni cesti skozi Vransko so polni sadik zelenjave vseh velikosti. Jože Šmit, ki je za očetom prevzel vrtnarijo s cvetjem, se je odločil, da bo krenil v drugo smer, ki je v teh časih še kako nujna. Na razpisu Las je pridobil sredstva za obnovo rastlinjakov in se lotil pridelave zelenjavnih sadik. V okviru novoustanovljenega Svetovalnega centra za spodbujanje sonaravnega vrtnarjenja se je povezal z zagovornicami samooskrbe, kot so Irena Rotar, Sanja Lončar in Fanči Perdih. Center tako postaja ne le prostor za pridelavo ekoloških sadik iz avtohtonih slovenskih semen, ampak tudi izobraževalno središče, ki ljudi uči, kako iz teh sadik vzgojiti svojo hrano.

Trenutno so rastlinjaki polni solat, paprike, čebule, zelišč … Nekaj brezplačnih tečajev so v centru že pripravili. Najprej so udeleženci imeli predavanje, nato so lahko sami posadili ekološke sadike, ki so jih kupili, in tako se širijo po celi Sloveniji. Sicer pa lahko vsak, ki pride, dobi nasvet, kako ravnati, da bo kaj zraslo. »Ljudje iščejo različne stvari, nekateri nove priložnosti, drugi so navajeni konvencionalnega kmetovanja in bi radi znali drugače,« povzema Irena Rotar, ki je že pred desetletjem v okviru civilne iniciative Ekoci osveščala o pomenu samooskrbe. »Ko smo začeli, smo bili teoretiki zarote, zdaj bomo počasi zmagali, ko tudi politika govori o tem. Prej ni nihče verjel, da se lahko zgodi, kar se zdaj dogaja.«

Zanimanje mladih

Najbolj je vesela, da prihajajo mladi, ki imajo otroke in jim ni vseeno, kaj jedo. Veliko je tistih, ki imajo svoje vrtove, drugi imajo samo kakšen zabojček na balkonu, tretji se povezujejo v bivanjske skupnosti ali so celo kupili kmetijo. »Ne uradna stroka ne šole ne kmetijsko-gozdarska zbornica ne dajejo celovitih znanj, na spletu pa je preveč podatkov, da bi vsak znal poiskati tisto, kar v praksi tudi deluje. Ljudem želimo svetovati, kako gojiti v različnih okoljih in kako v nadaljevanju pridelovati hrano tudi na večjih površinah.«

V projektu sodeluje društvo Samooskrbni.net, ki ga vodi Sanja Lončar. V nekaj mesecih je pridobilo 750 članov iz vse Slovenije. V okviru društva je mogoče tudi skupnostno naročanje. »Sedemdeset rastlinjakov smo naročili iz Rusije zadnji dan pred začetkom vojne,« pravi Rotarjeva. Člani imajo predavanja s pomočjo Zooma, občasno se dobivajo in se učijo o temah, povezanih s sezonsko pridelavo.

Lastna semena

Pri samooskrbi je pomembna še ena tema, na katero mnogi pozabljajo. Brez kakovostih avtohtonih semen ni mogoče pridelati zdrave hrane in poskrbeti za zagotavljanje lastnih semen. »Že od leta 2012 v Ekoci opozarjamo na problematiko avtohtonih semen in na to, da potrebujemo svoj semenarski center. Želimo, da bi se čim več ljudi lotilo pridelave semen, da bi dobili čim več žlahtniteljev. Kmet in vrtičkar ne moreta dobiti semen iz genske banke, lahko jih dobi samo žlahtnitelj. Zato izvajamo ustreza izobraževanja s pomočjo Fanči Perdih iz Amaranta, ki v Sloveniji prideluje ekološka semena, ki so zrasla v našem okolju in so nanj prilagojena.

Pogubna globalizacija

Ko Rotarjeva razmišlja o vzrokih za sedanje razmere, pravi: »Proces globalizacije je spremenil vse. Včasih so doma pridelali vso hrano zase. S spremembo delovnega časa, ko je treba delati več kot osem ur, tudi ni več javnega prometa. Vsaka družina ima dva avta, da se lahko vozi v službo. Za ohranjanje standarda je treba delati vedno več, medtem ko drugi vzgajajo naše otroke. Na kmetijah je treba imeti ogromno mehanizacije, dragi hlevi, narejeni z izpiranjem gnoja, onesnažujejo podtalnico in travnike, ki so po nekaj letih izčrpani. Kmetje ne smejo več grabiti listja v svojih gozdovih, nimajo več svojega gnoja in humusa, ampak morajo kupovati umetni gnoj in minerale, ki so se zadnje čase izjemno podražili. Večina površin pri nas je posajenih s hrano za živali. Vse to je pripeljalo do tega, da stojijo na najboljši zemlji tuja trgovska središča, ki prodajajo hrano iz svojih držav.«

Kaj lahko naredimo sami? »Lahko se lotimo lastne pridelave. Že en rastlinjak lahko na štiridesetih kvadratnih metrih oskrbi družino z vso zelenjavo. Lahko bi tudi preorali zelenice, ki jih ljudje ves čas kosijo in zalivajo z umetnim gnojem ter so nekoristne, lahko bi imeli nekaj svojih kokoši v potujočem kokošnjaku ...« našteva Rotarjeva in dodaja, da si lahko oskrbo s hrano zagotovimo tudi v povezavi z okoliškimi kmeti.

Foto: Andraž Purg - GrupA

Preberite več v Novem tedniku