Arhiv NTRC

Ponosen je na vse, kar je dosegel, k čemur sodi tudi naziv častnega meščana, ki ga je prejel za poslovno uspešnost in pomemben prispevek k razvoju celjskega gospodarstva, za dolgoletno nesebično delo na področju gasilstva ter vključenost v širše družbeno okolje.

Za začetek pove šalo na svoj račun: »Ali veste, zakaj upokojenci ves čas govorimo, da nimamo časa? Ker za vsako stvar porabimo trikrat več časa kot prej. Včasih sem si zvečer naredil seznam, kaj moram narediti naslednji dan. Zdaj pridem do pete ali šeste postavke od desetih in je že konec dneva.« Tudi za delo z živalmi nima dovolj časa in ima zato pomočnika. A občutek, da si je sam pridelal hrano in da lahko po koncu dneva sede na teraso pred hišo ter si privošči katero od domačih dobrot, je dragocen.

Če človek izvira s kmetije, očitno nikoli povsem ne prekine povezave s kmečkim življenjem. Ali je tudi pri vas to botrovalo nakupu kmetije, kjer redite krave?

Kot otrok sem rad delal s traktorjem. Doma so govorili, da bo na kmetiji ostal brat in da bom jaz šel v šolo. Res sem šel v elektrošolo in se nato ukvarjal z različnimi dejavnostmi, a sem večkrat v šali rekel, da bom krave pasel, ko bom šel v »penzijo«. Zdaj pa nimam časa za to!

Kmetijo v Gorici pri Šmartnem smo kupili, ko smo pred dvajsetimi leti razmišljali o igrišču za golf. Načrti so bili, da bi bila igrišča v dolini proti Šmartnemu v Rožni dolini. A do uresničitve teh načrtov ni prišlo in tako smo pod nekdanjim kozolcem uredili hlev. Imam ekološko kmetijo in skoraj petdeset živali. Večinoma se pasejo. Suša nam je precej pobrala, namesto da bi trikrat kosili, smo dvakrat, drugič nismo imeli osemdesetih bal sena kot običajno, ampak le dvanajst.

Ste se za japonsko pasmo goveda odločili, ker je meso drago in cenjeno?

Največ prodamo plemenskih živali za razplod. Čredo ekološke reje limuzin sem pripeljal iz Nemčije, enako japonsko govedo. Meso pasme wagyu je res drago in cenjeno. Korona je prekinila naše načrte, da bi z Avstrijci oskrbovali večzvezdične hotele v Avstriji in Švici, saj so nekateri še vedno zaprti.

V času svoje podjetniške kariere ste imeli kar nekaj podjetij z različnimi dejavnostmi. Katera še delujejo?

Do danes nobeno podjetje, kar sem jih imel, ni šlo v stečaj. Prihodnje leto bo 45 let, odkar sem začel opravljati samostojno dejavnost. Deloma sem se upokojil po 42 letih dela, a še vedno sem lastnik in direktor podjetja GNV. Sin Janez vodi podjetje za elektroinstalacije, hči Tanja podjetje za oddajanje nepremičnin. V Emu ima proizvodnjo najemnik in posodo še izdeluje, kar me veseli.

Kako ste se sploh lotili svoje dejavnosti, saj to pred štirimi desetletji ni bilo tako običajno?

Po končani elektrošoli sem bil nekaj časa zaposlen v Elektrosignalu. A razmišljal sem tudi o svoji dejavnosti in zaprosil občino za lokal ter ga dobil v Miklošičevi ulici. Ker sem bil zadovoljen v službi, sem se odločil, da bom občini vrnil lokal. Tamkajšnja uslužbenka mi je rekla, da so me izbrali med devetimi prosilci, ker sem imel srednjo elektrotehnično šolo, in da moje vloge ne bo vzela ter da naj v enem tednu premislim, kaj bom naredil. Kot omotičen sem hodil okrog in nisem vedel, kaj bi. Potem sem si rekel, da bom poskusil samostojno pot, češ da lahko nazaj k Elektrosignalu še vedno grem, če mi ne bi šlo. Najprej sem dobil dovoljenje za pet zaposlenih in v približno letu sem imel toliko naročil, da je bilo dela za vse dovolj. Z ženo Marto sva leta 1981, tri leta kasneje, odprla skupno obratovalnico in dobila dovoljenje, da sva imela petnajst zaposlenih. Ko je bila poplava leta 1990, smo se preselili v Tovarniško ulico. Tam smo bili nekaj let ter začeli proizvodnjo priključnih vrvic. Proizvodnja se je širila in v tem času smo začeli graditi kabelsko-razdelilni sistem. Ves čas je ostala glavna dejavnost, to so elektroinstalacije, ki je z dobrim poslovanjem lahko financirala druge dejavnosti, seveda ob pomoči bančnih kreditov.

V Sloveniji ste bili takrat na področju kabelske televizije med prvimi. Kako ste prišli do tega posla?

V Mariboru so prvi začeli urejati kabelsko televizijo. Tudi v Celju se je ta začela v 90. letih v okviru krajevnih skupnosti Lava in Nova vas. V 150 gospodinjstvih so plačali priključek, nato se je projekt ustavil in občani so nameravali tožiti občino. Ta je objavila razpis, kdo bi bil pripravljen prevzeti ta projekt in ga izpeljati. V Elektru Turnšek smo edini ponudili, da bomo zagotovili brezplačen priklop kabelsko-razdelilnega sistema za vse, ki so že prej vplačali za priključek po 600 takratnih mark. Zato smo dobili posel. Računal sem, da se bo to splačalo, saj bomo sistem lahko širili. Nisem pa si mislil, da se bo tako razširil. Nazadnje smo napeljali signal kabelske TV v 19 občin od avstrijske meje do Rogatca. Znal sem sodelovati z župani, ljudi nismo odirali, ampak smo tudi vlagali. Na Koroškem je bil nek kmet skoraj dva kilometra oddaljen od vasi Šentanel. V občini so pritiskali na nas, da bi potegnili kabel do njegovega doma, in nazadnje smo se dogovorili, da bodo sami pripravili izkop, mi pa bomo dali kabel. Tako je imel takrat kmet v hribih optični kabel, česar marsikje drugje še danes ni.

A nazadnje ste to dejavnost prodali Telemachu ...

Telemach je začel v Sloveniji kupovati kabelsko-razdelilne sisteme. Tako smo se mi med zadnjimi odločili za prodajo. Težava vseh kabelskih operaterjev so bili zakupi programov za tuje TV-programe, ki so postajali vedno dražji, Telemach pa je imel veliko teh programov v lasti in je lahko bil konkurenčnejši. Ta globalizacija na vseh področjih je botrovala odločitvi, da smo se odločili za prodajo. Seveda sem moral z dejavnostjo prodati celo podjetje Elektro Turnšek z zaposlenimi. To je bilo najtežje, saj so bili takrat nekateri že trideset let zaposleni v podjetju. Ti so se izobraževali, prenašali znanja iz Evrope v razvoj dejavnosti, tako da smo bili ves čas v koraku z najnovejšimi tehnološkimi smernicami. Brez dobrih sodelavcev vsekakor ne bi dosegli tega, kar smo. Po prodaji podjetja sem se upokojil po 42 letih delovne dobe. Sin je že leta 2003 prevzel dejavnost elektroinstalacij in zaposlene, ki so delali na tem področju. Tudi hči je bila že zaposlena v podjetju, kjer ureja področje upravljanja nepremičnin in kadrovanje.

Sklepam, da ste imeli srečo s kadrom, ki je v vseh podjetjih najpomembnejši ...

Da. Zaposlovali smo pripravnike in iz njih vzgojili dober kader – od inženirjev do vzdrževalcev signala. Skrbeli smo tudi za dobro vzdušje v podjetju in primerne plače. Zaposlene smo pošiljali na izobraževanja in sejme v tujino, vsako leto smo organizirali tudi dvodnevne ekskurzije po Evropi.

Je bilo pomembno to, da ste znali izkoristiti poslovne priložnosti, ki so se pokazale?

Ko sem začel, sem imel ves čas delo, saj sem popravljal avtomobilske diname in zaganjalnike. Ko so zaradi gradnje stolpnice zaprli Miklošičevo ulico, nihče več z avtom ni mogel do moje delavnice in sem razmišljal, kaj naj. Srečal sem gospo iz občine, ki je skrbela za poslovne prostore, in sem jo vprašal, ali ima kakšno delo zame za napeljavo instalacij. Tako se je začelo. Prvo delo sem dobil v prostorih Kompasa v Celju. Tako sem se lotil eletroinstalacij. Kasneje sem začel izdelovati še priključne kable, najprej za električne radiatorje, ki jih ni bilo mogoče dobiti, in nato za likalnike. Dobili smo posel z Gorenjem in s podjetjem za male gospodinjske aparate v Nazarjah. V proizvodnji je v dveh izmenah delalo 28 ljudi. A so nas Kitajci izrinili, saj so bile njihove cene precej nižje. Nazadnje sem prodal stroje.

Zakaj ste kupili Emovo upravno stavbo in proizvodnjo emajlirane posode? Za to dejavnost ni bilo posebej obetavnih napovedi.

Ko smo se selili iz Tovarniške ulice, nismo imeli dovolj prostora, saj smo gradili tudi kabelski sistem. Zamisel je bila, da bi v sejni sobi upravne stavbi Ema lahko imela prostor televizija, ki je takrat že delovala. Z Avtomotorjem, ki je načrtoval selitev, smo se odločili kupiti upravno stavbo Ema. Za to smo dobili kredit, Avtomotor pa ni dobil dovoljenja delničarjev, ki so hoteli dividende, ne naložbe. Nazadnje smo sami kupili upravno stavbo. Nekaj let kasneje je podjetje Emo posoda šlo v stečaj in predstavniki sindikata ter komerciale so prišli k meni, ali bi šel z njimi v nakup podjetja. Mislil sem si, da je program že v redu, če so tudi oni zraven. No, takrat sem kupil pamet in skrbi … (smeh) Vključil sem pokojnega Marjana Osoleta, da je pomagal, in zagnali smo proizvodnjo. Ta še vedno dela, od osemdeset do sto ljudi živi od tega. Letos je 128 let proizvodnje emajlirane posode v Celju, a se mi zdi, da 130-letnice ne bodo slavili. Peči so na plin, elektrika je vedno dražja ...

Tudi TV Celje je najprej oddajala samo s pomočjo kabelsko-razdelilnega sistema Elektra Turnšek na območju Celja.

Televizija je nastala v sklopu kabelskega sistema. Program se je nato širil. Nastalo je ločeno podjetje in vesel sem, da še danes dela. Že dolgo ni več v moji lasti, saj sem se zavedal, da ne gre, da bi dopoldne delal z monterji kabelskih instalacij, zvečer pa naj bi se pogovarjal še z novinarji. Če so eni hvalili program, so ga drugi grajali. Ker se ne spoznam na novinarsko delo, sem želel to čim prej prodati.

V nekem obdobju ste bili na lestvici najbogatejših Slovencev. Kako ste se počutili?

Nikoli nisem imel občutka, da sem bogat. Ko so sešteli vsa moja podjetja, je to prineslo uvrstitev na lestvico. A enkrat podjetje raste in drugič pada. Denar sem ves čas vlagal, v sodelovanju z banko sem imel kredite in ti so me priganjali, da sem ves čas delal. Življenja na veliki nogi nisem bil vajen niti nisem imel želje po njem.

Foto: Andraž Purg - GrupA

Več v tiskani izdaji, ki je izšla 29. septembra.

Preberite več v Novem tedniku