Arhiv NTRC

Po končani srednji šoli, kjer se je izučil za oblikovalca kovin, se je zaposlil v enem od nekdanjih celjskih podjetij, kjer so se ukvarjali z izdelavo PVC-stavbnega pohištva. V sedmih letih zaposlitve je nabiral izkušnje in znanje. »Začel sem kot monter, okna sem kupoval in jih vgrajeval kupcem. V domači delavnici sem vmes izdeloval prve kose aluminijastih oken in vrat ter se odločil za svojo proizvodnjo,« pravi. Leta 1998 je ustanovil podjetje Rajmax. Ta gospodarska družba ima danes 38 redno zaposlenih, razstavna salona v Medvodah in Ljubljani ter dva manjša salona v Avstriji. Približno pet odstotkov letnega prometa izvozi v Avstrijo in Hrvaško.

Letos vaše podjetje praznuje 25 let. Kakšni so bili začetki?

Bilo je težko. Nisem začel s pozitivno ničlo, ampak v rdečih številkah. Kot mlad podjetnik sem težko prišel do posojil, moje podjetje na trgu ni bilo znano, nihče ni vedel, kaj se skriva za blagovno znamko Rajmax. K sodelovanju sem najprej povabil najbližje, na pomoč sta mi priskočila brat in njegov sin. Velika sreča je bila, da sem za material našel dobavitelja, ki me je povezal s proizvajalcem strojev za izdelavo stavbnega pohištva. Stroje sem dobil dobesedno na zaupanje, imel sem dve leti časa, da sem jih izplačal. Ko sem od strank prevzel predujem za okna, sem del denarja namenil za stroje. Tisti dve leti sta bili res zahtevni, živeli smo iz rok v usta. A če imaš voljo in željo ter če pred sabo vidiš cilj, lahko premagaš številne ovire.

Ko ste začeli, je bilo v stavbah pogosto leseno stavbno pohištvo. Je bilo ljudi težko prepričati v novosti?

Mlado podjetje, ki stopi na trg, mora biti konkurenčno, hitro, ponujati mora kakovostne izdelke in storitve. K sreči sem imel v začetnem obdobju dovolj dela. Takrat so bila plastična okna nekoliko dražja kot lesena. Že na pogled je bila med izdelki iz enega ali drugega materiala velikanska razlika. Stranke so kot največjo prednost prepoznale, da pri plastičnih oknih ni potrebno večje vzdrževanje, le čistiti jih je treba. Okna, ki smo jih vgradili pred 25 leti, danes še vedno služijo svojemu namenu.

Ostali bi lahko le pri preprodaji. Kaj vas je nagovorilo za lastno proizvodnjo?

Če bi ostal le pri preprodajanju izdelkov drugih proizvajalcev, bi se lahko zadovoljil le z maržo. Najlažje je preprodajati, mene pa je vodila želja, da bi pod streho svojega podjetja imel proizvodnjo. Veselila me je misel na delo v svoji delavnici in s svojimi stroji. Seveda sem zaznal tudi priložnost za večjo dodano vrednost oz. razliko v ceni.

Vaši prihodki se iz leta v leto povečujejo. Leta 2020 so znašali skoraj štiri milijone evrov, leta 2021 skoraj šest milijonov evrov, lani že več kot sedem milijonov evrov. Je za to bistven ponoven razcvet v gradbeni panogi?

Zadnji dve leti so prihodki nominalno res skokovito rasli. Leta 2020, ko se je začela epidemija koronavirusa, smo se ustrašili, kaj bo. Število naročil je v treh mesecih bistveno upadlo. Proti koncu leta se je povpraševanje povečalo, a takrat so bile velike omejitve pri vgradnji, ko skoraj nismo mogli do strank. Leta 2021 smo morali izpolniti naročila, ki jih nismo mogli prej. Mislim, da je na skokovito rast prometa vplivalo tudi to, da so ljudje v tistem obdobju bistveno manj potovali, manj izdatkov so imeli na drugih področjih, več jim je ostalo za naložbe. Ko so se več časa zadrževali doma, so zaznali, da bi bilo smiselno zamenjati okna, urediti kakšno ograjo. Ob tem smo bila podjetja upravičena še do nekaterih subvencij.

Prepričani ste, da je najboljša počasna rast. Bliskovita rast lahko s seboj prinese tudi težave, opozarjate.

V našem podjetju se je strm vzpon naročil odrazil v daljših dobavnih rokih. Medtem ko je bil dobavni rok za okna prej od tri do šest tednov, se je v obdobju izjemne rasti raztegnil na dvanajst tednov, pa še smo zamujali. Proizvodnje nismo mogli tako hitro prilagoditi bistveno povečanemu povpraševanju. Dobavnih rokov nismo mogli zagotavljati tudi zaradi težav pri dobavi materialov. Povečano število naročil terja tudi več usposobljenih in zagnanih zaposlenih. Naša konkurenca, ki deluje v bližini večjih središč, lahko privabi kadre, ki že imajo veliko znanja in izkušenj. Naše podjetje pa težko privabi delavce, ki bi se bili na delo pripravljeni na primer voziti iz Celja v Kozje. Medtem ko domačinom to v obratni smeri ni težko.

Foto: Nik Jarh

»Danes je res huda konkurenca s podjetji, ki okna le preprodajajo. Mene je od začetka veselila misel, da bi okna izdeloval v svoji delavnici in s svojimi stroji,« pravi Janko Rajgl.

Preberite več v Novem tedniku