Arhiv NTRC

Razdaljo med Ljubljano in Celjem zadnjih trinajst let redno premaguje igralec Branko Završan, član ansambla Gledališča Celje. Pogosto se na pot odpravi z drugimi igralskimi kolegi, s katerimi skupaj ponavljajo besedilo ali čas med vožnjo porabijo za urejanje obveznosti.

Završan je v Gledališče Celje prišel na povabilo nekdanje upravnice mag. Tine Kosi. Zanimalo ga je, kako je imeti redno službo, biti ves čas vpet v ekipo, s katero sodeluješ, in imeti zastavljen program predstav, medtem ko je prej vrsto let delal kot »svobodnjak«. To, da bo na delo potoval nekoliko dlje, mu pri odločanju o tem, ali naj ponudbo sprejme ali ne, ni predstavljalo pomislekov, saj rad vozi.

Med vožnjo iz prestolnice in nazaj domov včasih posluša glasbo, novice, včasih telefonira, spet drugič ponavlja besedilo. Samo trije člani ansambla so iz Celja, drugih 18 igralcev celjskega ansambla se na delo vozi od drugod. Tisti iz Ljubljane se na delo in nazaj večkrat vozijo skupaj. »Avtomobil se velikokrat spremeni v našo pisarno. Medtem ko eden vozi, se skušamo drugi dogovarjati o kakšnih opravkih in obveznostih, ki jih imamo v zasebnem življenju. Redno med vožnjo ponavljamo besedilo predstav. Kadar se skupaj peljemo tisti, ki nastopamo v istem prizoru, je to zelo uporabno.«

Iz izkušenj ve, kdaj mora na cesto

Med tiste, ki skoraj vsak dan sedejo v jekleni konjiček in se iz Ljubljane odpravijo v knežje mesto, spada odvetnik, nekdanji atlet in predsednik Atletske zveze Slovenije Primož Feguš. Doslej ni razmišljal, da bi se zaradi stalnih voženj vrnil v Celje, kjer je preživel otroštvo in del mladosti. »Ne, na življenje v Ljubljani sem se toliko navadil, da se najverjetneje ne bom vrnil v Celje. Ampak saj mesta nisem nikoli zapustil. To, da večino dneva preživim v Celju in da v njem delam, mi daje občutek, da sem še vedno Celjan,« pravi Feguš, ki je obenem poudaril, da vožnja zanj ni naporna in da mu ne odžira prostega časa. »Celo nasprotno, v vožnji največkrat uživam. Med njo lahko opravim telefonski pogovor, se miselno pripravim na obravnavo na sodišču ali na sestanek, kamor se odpravljam. V popoldanskih urah, ko se vračam v Ljubljano, mi vožnja predstavlja čas sprostitve, čas za razmislek.«

Za vožnjo iz Celja v Ljubljano ali obratno je treba biti vedno bolj »taktično« pripravljen glede odhoda. »Pravočasen prihod na sestanek mi predstavlja vrednoto in vrlino. Zelo pazim, da sem točen. Zato mi je pravilno načrtovanje odhoda od doma ali iz pisarne pomembno. Iz izkušenj vem, kdaj moram na pot, ob katerem času dneva, saj so neke razlike v gostoti prometa. Občasno se vseeno zgodi, da se znajdem v prometnem zamašku, bodisi zaradi dela na cesti ali zaradi prometne nesreče.«

Hvaležen, da se izogne gneči

Zadnjih pet let na delo v Celje prihaja pediatrični in fetalni karidolog doc. dr. Samo Vesel, dr. med. 23 let je bil zaposlen na Pediatrični kliniki Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani. Ko se je tam njegova zgodba končala, se je odločil za nove izzive. Razmišljal je o nadaljevanju kariere v tujini, ko je od takratnega strokovnega direktorja Splošne bolnišnice (SB) Celje in takratne predstojnice otroškega oddelka prejel ponudbo za delo v knežjem mestu. »Zelo hitro smo našli skupni jezik. Odločil sem se, da bom poskusil, in ni mi žal.«

Preden je sprejel delo, mu je največ nelagodja povzročala misel na vožnjo. Ko je delal v Ljubljani, je lahko na delovno mesto odšel peš ali s kolesom. Vožnja se je zelo hitro izkazala kot manjši problem, kot si je predstavljal. »Živim blizu obvoznice in ker grem tako zjutraj kot popoldne v nasprotni smeri od prometnih konic, je promet zelo obvladljiv. V petih letih sem morda dvakrat naletel na daljše zamude zaradi razmer na cesti ali prometne nesreče. Teh nevšečnosti je veliko manj, kot sem predvideval.«

Na vožnjo se je navadil. »Včasih z ženo, ki dela v UKC Ljubljana, odhajava domov ob približno istem času. Zgodi se celo, da sem jaz prej doma kot ona ali pa se srečava v garaži. Čeprav ona opravi pet kilometrov razdalje, jaz pa 75, je v prestolnici včasih neverjetna gneča.« Potovanje proti delovnem mestu in nazaj se mu zdi bolj prijetno spomladi, poleti in zgodaj jeseni. Težje je pozimi, ko se na pot odpravi po temi in po temi pride tudi domov.

Najlepše je spati doma pri družini

Čeprav imajo hoteli v Termah Dobrna več kot 460 ležišč, se Leon Tomašić vsak dan po koncu službe odpelje domov v 130 kilometrov oddaljene Moravske Toplice. Najlepše je spati doma, pri družini, pravi. Vsakodnevna vožnja mu ni odveč, zato o tem, da bi si morda našel delo bliže domu, ne razmišlja.

Tomašić se iz Prekmurja na Štajersko vozi že več kot deset let. Najprej je krajši čas delal v Rimskih termah, leta 2013 se je zaposlil v Termah Dobrna. »Letos 13. julija bom praznoval prvo desetletko,« pravi. V termah je bil najprej vodja prodaje in marketinga, od leta 2018 je direktor družbe. V svoji pogodbi o zaposlitvi ima med drugim zapisano, da lahko v primeru povečanega obsega dela prespi v kateri od hotelskih sob. Te ugodnosti doslej ni še nikoli izkoristil. »Nočem obremenjevati sodelavcev, da bi zaradi tistih nekaj ur, ki bi jih porabil za spanje, morali za mano pospravljati vso sobo. Naj raje ostane za goste,« pojasnjuje. Ampak najpomembnejši razlog, da vsak dan prevozi 260 kilometrov, je družina. »Čeprav odhajam zgodaj in prihajam bolj pozno, mi zelo veliko pomeni, da vsaj prespim doma. Res je, da sem med tednom z ženo in otroki malo skupaj, a ob koncu tedna, med prazniki in v času dopusta vse nadoknadimo,« pravi. Vsak dan vstaja ob petih zjutraj ter hčerama, stari sta dvanajst in deset let, pripravi šolski torbici, vsem skupaj, še ženi in dveletnemu sinu, pa na mizi pusti zajtrk. Nato sede v avto in se odpelje v službo.

Foto: Arhiv NT (Andraž Purg)

Preberite več v Novem tedniku