Iz majhne Slovenije v še manjši Luksemburg
Karin Šrimpf se je s partnerjem in skoraj dveletnim sinom pred osmimi leti iz Šmarja pri Jelšah preselila na jug Luksemburga. Razlog za to je bila dobra službena priložnost, ki jo je dobil njen partner.
Za selitev v Luksemburg sta se s partnerjem odločila leta 2016, ko je dobil službo raziskovalca na luksemburškem inštitutu za znanost in tehnologijo. Že v začetku naslednjega leta se je družina preselila in si nov dom ustvarila na jugu omenjene države, v kraju Bettembourg. »Mesto, v katerem živimo, ima 11.500 prebivalcev. Po uradnih podatkih naj bi tu živeli pripadniki 102 narodnosti. 48 odstotkov prebivalcev Luksemburga je namreč tujcev,« je o kraju, kjer družina živi zadnjih osem let, povedala Karin, ki je sicer zaposlena kot vodja laboratorija za raziskave in razvoj v podjetju DuPont.
Šoka ni bilo
Ker je bil njen partner prej zaposlen v Združenih državah Amerike, kjer ga je tudi sama pogosto obiskovala in tam preživela veliko časa, družina ob selitvi večjega šoka in težav ni doživela. Luksemburg, v katerem živi približno 670 tisoč prebivalcev, je namreč za razliko od Amerike precej bolj podoben Sloveniji. Ne le po velikosti, temveč tudi po zeleni pokrajini, ki daje občutek domačnosti.
Ustalili so se v južnem predelu Luksemburga. Ta je bil do sedemdesetih let prejšnjega stoletja močno rudarsko območje, kjer so kopali železovo rudo. »Največ znamenitosti v našem kraju je zato povezanih z opuščenimi rudniki in rudarsko zapuščino. Opuščena območja so danes gozdnate površine, ki so prepredene s pohodniškimi potmi in stezami za gorske kolesarje,« je poudarila Karin in dodala, da pravzaprav živijo v kraju, ki je od Francije oddaljen pet minut vožnje, od Belgije in Nemčije pa dvajset minut.
Multikulturnost je prednost
Največja značilnost Luksemburga je sicer njegova multikulturnost. Karin je poudarila, da so Luksemburžani do tujcev zelo prijazni in sprejemajoči. »Tudi njihova javna uprava je zelo prijazna do tujcev. Ko se prvič prijaviš tam, dobiš seznam, kaj vse moraš narediti, in po navadi gre vse zelo hitro,« je poudarila in dodala, da imata s partnerjem Luksemburžane tudi med svojimi prijatelji.
Zanimivo je tudi, da ima Luksemburg tri uradne jezike, in sicer luksemburščino, nemščino in francoščino. »V zasebnih vrtcih se otroci večinoma naučijo francosko, v javnih pa luksemburško. Luksemburg ima tudi veliko izbiro različnih šolskih sistemov (državne šole, montessori, evropske šole, mednarodne šole ...). Otroci gredo v šolo pri štirih letih, takrat sta pouk oz. igra v luksemburščini, pri šestih letih začnejo z nemščino, pri osmih letih se nato dejavno začnejo učiti francosko. Tako je najin skoraj 10-letnik trenutno štirijezičen,« je povedala Karin. Različne možnosti so tudi glede starševskega dopusta. »Tako sem recimo pri drugem sinu šla nazaj v službo, ko še ni dopolnil treh mesecev. Pri tretjem pa, ko je imel sedem mesecev. Vrtci sicer sprejemamo otroke že od drugega meseca.«
Terasa ni tako pomembna
Družina Šrimpf je stanovanje, v katerem živi, kupila. Karin opaža, da imajo prebivalci v Luksemburgu različne odnose do nepremičnin. Domačini in prebivalci, katerih družine živijo v Luksemburgu vsaj eno generacijo, živijo večinoma v hišah in najpogosteje v bogatih predelih glavnega mesta ali na vaseh. Priseljenci na drugi strani večinoma svoj dom najprej najdejo v najemniških stanovanjih v mestih, a večina tistih, ki ostane dlje, naposled kupiti tudi svojo nepremičnino. »V Luksemburgu je bila med letoma 2010 in 2022 eksplozija cen. To je vplivalo na razmišljanje ljudi, saj vsi gledajo na lastništvo nepremičnine kot na naložbo. Treba je tudi omeniti, da se veliko ljudi priseljuje in odseljuje, tako da je trg zelo živahen. Veliko hiš na trgu je starih le nekaj let in zelo dobro ohranjenih, kar je precej drugače kot v Sloveniji. V zadnjih treh letih se je dogajanje na nepremičninskem trgu nekoliko umirilo, saj so cene malo upadle, a trenutno vsi pričakujejo njihovo ponovno rast.«
Kot eno od največjih razlik v kulturi bivanja med Slovenijo in Luksemburgom je Karin izpostavila pomembnost terase in vrta. »Slovencem zelo veliko pomenita terasa in vrt. Praktično vsi vedno skrbimo za njiju in tam preživljamo veliko časa. Luksemburžanom je to na drugi strani veliko manj pomembno. Med epidemijo smo se velikokrat pogovarjali, ›kaj je narobe s temi Luksemburžani, da imajo velike vrtove in terase, a ni nikogar zunaj,‹« je z nasmeškom povedala Karin.
Prisrčni običaji
Luksemburg jim je, kot pravi Karin, zelo prirasel k srcu. Državica ima namreč veliko zanimivih in simpatičnih navad. Med njimi je tudi »Liichtmëssdag«, ena najstarejših luksemburških tradicij, ki jo obeležujejo vsako leto 2. februarja. »Na ta dan zgodaj zvečer se otroci sprehajajo po ulicah svoje lokalne soseske s tako imenovanimi ›Liichtebengelcher‹, pisanimi ročno izdelanimi lučkami. Razdeljeni v skupine gredo od hiše do hiše in pojejo pesem ›Léiwer Härgottsblieschen‹ v upanju, da bodo prejeli sladkarije.«
Družina si konce tedna rada popestri z izleti, rada se vozi tudi s kolesi, se odpravi na bazen ali se druži s prijatelji. Iz Slovenije Šrimpfovi pogrešajo predvsem družino in prijatelje, a vsaj trikrat letno se vrnejo »domov«. In kje sploh je njihov dom? »Kadar smo v Luksemburgu, rečemo, da gremo domov v Slovenijo. Ko smo v Sloveniji, rečemo, da gremo domov v Luksemburg. Tako da bi rekla, da imamo dva doma,« je z nasmeškom poudarila Karin, ki z družino zaenkrat ne načrtuje vrnitve v Slovenijo.
