Arhiv NTRC

Ženske za volanom avtobusa danes niso več redkost, so pa bile leta 1985, ko je Alenka Mežnar opravljala izpit. Takrat ni mogel vsak voziti avtobusa, ampak je bilo treba najprej za volan tovornjaka. Zato je tudi Alenka nekaj časa vozila tovornjak, vmes je bila zaposlena tudi v šoli vožnje kot inštruktorica za B-kategorijo, opravljala je tudi predizpitne vožnje za C-kategorijo. A prvotni načrt je bil, da bo učiteljica. V Celju je končala pedagoško gimnazijo, med študijem zgodovine in zemljepisa v Mariboru pa je ugotovila, da ta kariera ne bo za njo. »Ko sem v Mariboru imela prakso, sem opazila, da ne bom mogla 40 let delati z otroki,« je v smehu povedala. Sicer ima tudi zdaj kot voznica avtobusa opravka z otroki, a ti pridejo in gredo. Med srednješolci, ki jih vozi, pravi, se občasno najde kakšen razgrajač, a so večinoma pridni, bolj navihane hitro umiri. Vse, ki vstopijo na njen avtobus, pozdravi, večina potnikov tudi odzdravi. »Če se do nekoga lepo obnašaš, ti to ljudje vrnejo.«

Za volanom

Avtobus jo je zelo pritegnil, predvsem zato, ker je velik in zato tudi gospodar na cesti. Težav ji ne predstavljajo niti zgodnje ure, ob katerih se morajo zbujati vozniki. Tudi gost promet in zastoji je ne motijo, saj nanje tako ali tako nima vpliva. »Ko z avtobusom stojim v zastoju, nisem čisto nič živčna. Takrat sem tako ali tako v službi in se mi nikamor ne mudi.« V svojem delu resnično uživa, čeprav ni vse rožnato. »Ni mi všeč, da se je poklic voznika avtobusa malo razvrednotil. Včasih smo morali najprej v tovornjak, danes pa lahko vsak z izpitom za avto zelo preprosto pride do izpita za avtobus.« Dodaja, da so avtobusi danes že zelo napredni in voznikom pomagajo, tako da lahko tudi tisti z manj izkušnjami dovolj dobro vozijo. Največ skrbi ji povzročajo zimske razmere. »Ko grem na vožnjo, ne vem, ali so ceste že splužene in ali bom lahko prišla na vrh vseh klancev.« A tudi ta pomislek hitro odpravi, saj v primeru zahtevnih zimskih razmer varnost postavi na prvo mesto in raje ne pelje. »Takrat otroci ostanejo doma. Bolje je tako, kot da bi se komu kaj zgodilo.« V svoj avtobus zaupa, pravi, da je kot gams in da zleze na vsak hrib.

Znano je, da se vozniki avtobusov pozdravljajo, ko se srečajo na cesti. »Pozdravljamo se vsi, tudi če se ne poznamo. Včasih sicer srečaš novinca, ki se še malo lovi, a se tudi ti hitro navadijo in pozdravljajo.« Zelo dober odnos ima tudi s sodelavci, ki si vedno pomagajo. Redno komunicirajo, da delo teče čim bolj gladko. »Če kdo na primer zjutraj zamuja, ga pokličemo in namesto njega pripravimo avtobus ali pa kdo drug odpelje prvo vožnjo.«

Med vožnjami

Velik del službe voznika avtobusa je tudi čakanje. Med prihodom na končno postajo in odhodom z nje lahko mine kar nekaj časa, zato se morajo vozniki znati tudi kratkočasiti. Odkar so velik del naših življenj pametni telefoni, je voznikom med čakanjem veliko lažje, čeprav to ni edini način krajšanja časa. Alenka pravi, da se vsak znajde po svoje, nekateri rešujejo križanke, berejo časopise in podobno. Je pa način, kako preživi čas med vožnjami, odvisen tudi od mesta. »Če čakam v Velenju, včasih vmes skočim tudi domov in napolnim pralni stroj ali kaj podobnega. Včasih grem tudi v kakšno trgovino. A najceneje je, če ta čas preživim na avtobusu.«

»Biti moramo odgovorni«

»Avtobusi se ne morejo takoj ustaviti,« opozarja Alenka in si želi, da bi bili vsi nanje bolj pozorni. Kljub dodatnim ogledalom, vzvratnim kameram in drugim tehničnim izboljšavam imajo avtobusi še vedno nekaj mrtvih zornih kotov, zato del odgovornosti leži tudi na tistih zunaj avtobusa. Izpostavlja tudi odgovornost vseh v prometu, ena najnovejših nevarnosti so po vozničinem mnenju električni skiroji. »Majhni in tihi so ter hitri kot strela, zato moramo biti v mestih nanje še posebej pozorni.«

Različni potniki imajo tudi različne potrebe. Ko je vozila velenjske rudarje po koncu njihove nočne izmene, so želeli imeti bolj umirjeno vzdušje, ugasnjene so morale biti vse luči na avtobusu, da so lahko spali. A tema s sabo prinese tudi kaj drugega, saj voznik ne vidi potnikov. »Enkrat je en rudar prespal svojo postajo in je zato prišel čisto do mene ter me vprašal, če smo že v Slovenj Gradcu. Nisem ga videla in sem se zelo ustrašila,« se v smehu spominja Alenka in dodaja, da so potniki sami odgovorni, da izstopijo na pravi postaji. A pri tem pomirja vse zaspance: »Če kdo kdaj ›zamudi‹ svojo postajo, lahko pride do mene in skupaj rešiva težavo.«

Foto: SHERPA