Arhiv NTRC

V tiskani izdaji Novega tednika objavljamo podrobnosti o tem, zakaj žrtev nasilja v vseh nadaljnjih postopkih postane še žrtev dolgotrajnih postopkov, pogovarjali smo se s predsednico društva Regionalna varna hiša Celje in z nekdanjo kriminalistko, ki je preiskovala tudi družinsko nasilje. Objavljamo tudi podatke o tem, kako se primeri nasilja v družini stopnjujejo in zakaj so sodni postopki zoper nasilneže v resnici tako dolgi.   

»V sebi čutim, da če takrat ne bi odšla iz nasilnega odnosa … bi lahko umrla,« doda. Partner je do nje bil nasilen več let. »Grozil je, da me bo ubil. V kopalnici me je zgrabil za lase in mi potisnil glavo v kopalno kad in me začel pretepati …« omeni samo en primer – izmed mnogih.

Govoril je, da se bo spremenil

Da se mož do nje obnaša nenavadno, je zaupala najprej sosedi. »Soseda je bila tista, ki je nato poklicala v določeno ustanovo, kamor sem odšla na pogovor, ko moža ni bilo doma,« še pove. Sogovornica je po tem pogovoru odšla v varno hišo, a se je k partnerju večkrat vrnila: »Govoril je, da ne bo več takšen do mene, da me ima rad.« Ker pa se stvari niso spremenile, se je znova znašla v varni hiši in takrat sprejela dokončno odločitev, da bo odnos s partnerjem končala. »Zaradi nasilja sem bila izčrpana, a sem se borila in s pomočjo svetovalk v varni hiši našla službo in pomoč zaradi stiske. Vse cilje, ki sem si jih zastavila, sem uresničila,« pojasnjuje. Vsem žrtvam želi sporočiti, da pomoč obstaja, vsem ostalim pa, naj pomagajo, če vedo, da je nekdo žrtev nasilja. Pri njej je ključno vlogo v začetku odigrala soseda, nato ekipa varne hiše: »Rešili so mi življenje, saj sem resno razmišljala o samomoru, ker sama nisem videla izhoda. Do konca življenja jim bom hvaležna.«