Arhiv NTRC

Elizabeta Selić je odraščala v skromni družini. Zato je bila pozorna, ko je podjetje Klasje zaradi želje, da bi izobrazilo svoje zaposlene, ponudilo kup ugodnosti za tiste, ki so se odločili za poklic slaščičarja in nato nadaljevali izobraževanje za živilsko-prehranskega tehnika. Mladim je ponudilo štipendijo, plačalo jim je bivanje v študentskem domu ter jim kupilo vso potrebno gradivo. »V tem poklicu sem se našla in mi nikoli ni bilo žal. Če bi lahko izbirala še enkrat, bi izbrala enako,« je dejala.

Še posebej je uživala pri pouku slaščičarstva pri profesorici Darinki Gostenčnik. Slednja je dijakom o sladicah pripovedovala tako živo, da so si v mislih predstavljali njihov okus, je pojasnila sogovornica, ki je nato v Šolskem centru Šentjur postala inženirka živilstva. V obdobju, ko je Klasje vodil direktor Edvard Stepišnik, se je v tem mlinskopredelovalnem podjetju zaposlila. Tam je zelo uživala. Izkušenejše sodelavke so prepoznale, da ima dobre slaščičarske sposobnosti. Zato so ji velikokrat prepustile kakšno odgovorno nalogo.

Pekla sta z očetom

Doma je vedno pekla z očetom. Kadar sta se lotila priprave kvašenega testa, je bila hiša vedno dobro ogreta, vsa okna so bila zaprta, da se testo ne bi »prehladilo«. Skupaj sta izrezovala krofe, jih oblikovala v kroglice, med cvrtjem sta včasih zažgala posodo. A na koncu jima je uspelo. Elizabeti Selić ti spomini še danes pričarajo prijetne občutke. Očeta ima pred očmi tudi, ko pomisli, kako je pekel kruh in kako je takrat dišalo po hiši. »Imel je poseben značaj. Zelo ga cenim. Pokojen je že osem let, a ga neizmerno pogrešam. Bil je zelo strog, vendar nam je otrokom znal svetovati. Naučil nas je pravih vrednot za življenje, pripravil nas je na to, da ne bo vedno preprosto.«

Ko je šlo Klasje v stečaj, je svojo priložnost našla v mesnopredelovalnem podjetju Jurmes. V eni od poslovalnic se je ukvarjala s prodajo mesa in delikatese. Žal je mesnica nato zaprla svoja vrata. Takrat ji je prijateljica iz otroških dni omenila, da v Šolskem centru Šentjur iščejo nekoga, ki bi poučeval slaščičarstvo. »Bila sem v zelo težkem obdobju življenja. Bila sem brezposelna, poleg tega sem se ločevala od moža. Res je bilo hudo. Kot bi bilo včeraj, se spominjam, kako sem se pripravljala na razgovor za novo službo. Oblekla sem svoj moder kostim in s seboj prinesla številne fotografije svojih slaščičarskih izdelkov.« Direktor šolskega centra jo je zelo lepo sprejel. Komaj je zapustila šolsko poslopje, že je prejela klic, da je izbrana za delovno mesto.

Vsak dan kaj novega

»Ko sem začela učiti v Šolskem centru Šentjur, je k meni prišla dijakinja in me vprašala, ali bom njen razred jaz učila slaščičarstvo. Takrat sem se šele začela zavedati, da delam v šolstvu in da je moj cilj svoje znanje prenesti na mlade.« V prvih urah pred dijaki jo je prežemal strah. A ko je prevladal pogum, se je spet potrdilo, da je v življenju izbrala pravo pot, ki ji jo je napovedal že oče.

V petindvajsetih letih poučevanja se je na področju slaščičarstva veliko spremenilo. Čeprav so mladim danes na voljo najsodobnejše naprave, se sogovornici še vedno zdi izjemno pomembno, da dijaki v rokah dobijo pravi občutek in da osvojijo osnovne tehnike ter postopke. Tako so kos svežim idejam, ki se v slaščičarstvu rojevajo skoraj vsak dan. Tudi sama kot učiteljica ves čas spremlja novosti, da ostaja v koraku s časom. »Pri delu z mladimi se mi zdi zelo pomembno uporabljati besedi hvala in oprosti ter priznati napako, kadar se zmotim. Iz napak se učimo. Takšen pristop odpira vrata k spoštovanju in zaupanju. Nikoli me ni sram priznati, če česa ne vem ali če česa še nisem videla. Dijakom obljubim, da se bom pozanimala in se naučila, nato jim predam osvojeno znanje.«

Foto: Andraž Purg - GrupA

»Ne bi bila srečna v poklicu, kjer bi ves delovni čas sedela v pisarni ali kot učiteljica otrokom ves pouk le razlagala. Čutim namreč potrebo, da ustvarjam s svojimi rokami.«

»Srečni smo lahko, kakšne otroke imamo v naši šoli. So spoštljivi, pristni, pogovarjamo se o vsem, ne le o slaščičarstvu, temveč tudi o življenju.«

Preberite več v Novem tedniku