Arhiv NTRC

Aleksandra Brunška vsako jutro prebudi budilka, a tisto petkovo jutro ga je telefonski klic prijatelja, ki ga je zanimalo, kakšne so razmere v Šmartnem ob Paki. »Ni mi bilo jasno, zakaj me to sprašuje. Povedal mi je, da Paka in Savinja poplavljata. Takoj sem se oblekel in stekel iz hiše, ki je le približno 15 metrov oddaljena od Pake. Videl sem, da se voda počasi približuje drvarnici, ki je tik ob hiši. Takrat so se mimo pripeljali gasilci PGD Šmartno ob Paki in mi povedali, da so razmere v Letuški gmajni in Rečici ob Paki kritične. Da prestrašeni prebivalci kličejo na pomoč. Ker vedo, da imam čoln, so mi predlagali, naj se jim pridružim pri reševanju. Nisem okleval. Le nekaj minut kasneje sem se s čolnom odpravil na poplavljena območja,« je strnil vtise tistega avgustovskega jutra.

Na pomoč tudi s supom

Čeprav ima njegov čoln močan električni motor, ki brez težav kljubuje tudi močnemu toku Save pod elektrarnami, kamor občasno zahaja na ribolov, mu je deroča voda, ki je tisto jutro s silovito močjo preplavila vasi, povzročala velike težave. Zato je že ob prvem spustu do ene od poplavljenih hiš napeljal reševalno vrv, s pomočjo katere bi se v primeru premočnega toka lahko rešil. A do tega k sreči ni prišlo. »V dopoldanskih urah smo z gasilci iz poplavljenih hiš evakuirali več prebivalcev in njihovih hišnih ljubljenčkov. Na pomoč so priskočili tudi šoštanjski gasilci s svojim čolnom.«

Kot še pravi, je bila pri reševanju nadvse dobrodošla tudi pomoč vaščana, ki se mu je na najbolj težko dostopna območja uspelo prebiti s supom. »Na srečo je okrog poldneva gladina vode začela upadati. Bili smo utrujeni, a obenem zadovoljni, da so vsi, ki so bili ogroženi, na varnem. Med reševanjem nisem niti enkrat pomislil na to, kakšne so razmere pri nas doma. Pomirjalo me je, da bi me domači zagotovo poklicali, če bi voda poplavila tudi našo hišo.«

»Stiska nas je povezala«

Ljudje so med poplavami doživljali hudo stisko, ki so jo po Aleksandrovih besedah izražali na različne načine. »Nekateri so bili panični, tudi jokali so, spet drugi so ostali mirni in so se zmogli osredotočiti na reševanje. Nekaj jih je reklo, da se ne želijo nikoli več vrniti v poplavljeno hišo, medtem ko nekateri svojih domov kljub veliki nevarnosti niso hoteli zapustiti. Morali smo jih prepričevati, da so sprejeli pomoč. Nekatere družine so bile poplavljene prvič, zato je bila izkušnja zanje bolj stresna kot za tiste, ki so se z naraslimi vodami že bojevali. V nekaterih hišah so bile poplavljene zgolj kleti, drugim je voda zalila celotno stanovanje, tretjim delavnice s stroji, z vozili in delovnim orodjem, s katerim se preživljajo.«

Njegov prijatelj je med reševanjem prejel klic domačih, ki so mu povedali, da jim je poplavilo hišo. »Ko se je peljal proti domu, je moral preplavati deročo vodo, da se je prebil do svoje hiše. Zato menim, da je prijateljeva zgodba bolj junaška kot vse moje početje med poplavami,« poudarja sogovornik, ki je pomagal tudi v dneh, ko je voda odtekla in je bila podoba krajev zastrašujoča, polna blata in naplavin. S prijatelji so hodili od hiše do hiše in pomagali pri čiščenju mulja, odnašanju uničenega pohištva in druge opreme. »Čeprav so bile razmere pretresljive, je bilo med ljudmi mogoče čutiti tudi optimizem. Dojeli so, da niso ostali sami. Veliko pridnih rok jim je priskočilo na pomoč. Drug drugega smo tolažili. Stiska nas je povezala.«

Presenečen

Kot še pravi, so ga prijetno presenetili izrazi hvaležnosti vseh, ki jim je pomagal med poplavami in po njih. »Zahvaljevali so se mi že med reševanjem, nekateri so mi hvaležnost izkazali nekaj dni kasneje. Za pomoč so se mi zahvalili tudi gasilci. Nekateri so očitno šli še dlje in so me predlagali za županovo priznanje. Bil sem res prijetno presenečen, ko me je po telefonu poklical župan Janko Kopušar in mi povedal, da sem med letošnjimi prejemniki občinskih priznanj. Na kaj takšnega nisem niti pomislil. Ljudem sem pomagal, ker menim, da je to samoumevno. Pomagali so mnogi. Prepričan sem, da bi tako ravnali tudi drugi, če bi se znašli v takšnih razmerah. Ker verjamem v dobro v ljudeh. Verjamem v sočutje in solidarnost. Medsebojna pomoč je tista, ki nas dela človeške. Brez takšne miselnosti se nam obetajo težki časi,« je prepričan.

Tudi sicer je zaradi službenih obveznosti pri enem od slovenskih telekomunikacijskih operaterjev pogosto na terenu. Srečuje in pogovarja se z ljudmi, pri čemer spoznava njihove socialne stiske. Zato je že nekajkrat organiziral dobrodelne akcije, v katerih so zbirali denar za nakup različnih pripomočkov, s katerimi so jim vsaj nekoliko olajšali vsakdanje tegobe.

V celoti je članek objavljen v tiskani izdaji Novega tednika, ki je izšel 9. novembra 2023.