Arhiv NTRC

Patricija je prva štiri leta svojega življenja odraščala z mamo v Rogaški Slatini. Ker se je vedno pogosteje zatekala v alkohol, oče je bil zaradi dela v tujini pogosto odsoten, sorodniki pa je niso bili pripravljeni sprejeti, je socialna služba presodila, da je za deklico najbolje, da gre v rejniško družino. Do trinajstega leta je bila pri družini Šuc v Šmarju pri Jelšah, potem jo je v rejništvo sprejela Elizabeta Selič iz Sodne vasi pri Podčetrtku.

Čustvena praznina

Pri Šucovih v Šmarju pri Jelšah je bilo več otrok. Poleg treh svojih sinov sta zakonca Šuc skrbela še za sedem rejenk. »Otroci smo se družili med seboj in igrali v naravi. Ker smo živeli na večji kmetiji, smo tudi poprijeli za razna opravila. Punce smo pomagale po hiši, fantje v hlevu.V osnovnošolskih letih sem obiskovala tudi glasbeno šolo, v kateri sem igrala klavir, nekaj časa sem se učila tudi solo petje. Osnovno šolo sem končala z željo, da bi šolanje nadaljevala v srednji šoli za predšolsko vzgojo, vendar me niso sprejeli, zato sem se vpisala v Šolski center Šentjur, kjer sem po končanem štiriletnem izobraževanju pridobila naziv naravovarstveni tehnik.«

V občutljivih najstniških oziroma pubertetniških letih se je, kot še pravi, prvič soočila s čustveno praznino. Strokovnjaki sicer pravijo, da je to pričakovano. »V meni se je prebudila potreba, da bi imela ob sebi nekoga, ki bi me objel, poslušal in slišal. Nekoga, ki bi me znal potolažiti in mi povedati kaj spodbudnega. Ki bi me na razpotjih znal pravilno usmerjati. Dojela sem, da je to posledica nezadostne čustvene topline, ki jo lahko nudi le prava mama. Za to dragoceno doto sem bila v najbolj zgodnjem otroštvu prikrajšanja in s posledicami se soočam še danes.«

Odrinjena?

Pri družini Šuc je živela trinajst let. Kot šestnajstletnica je na svojo željo šla v rejniško družino Selič v Sodno vas pri Podčetrtku. »Pri Seličevih živim še danes, saj so me vzeli za svojo. Januarja bo minilo enajst let, odkar smo skupaj. V tej družini sem deležna izjemne topline, pozornosti in razumevanja.Hvaležna sem jima za to. Prepričana sem, da si vsak rejnik prizadeva po svojih najboljših močeh. A z leti odraščanja sem potrebovala sogovornike, ki bi me razumeli tudi takrat, ko sem bila ranljiva in negotova,« poudarja Patricija, ki med sošolci zato, ker je živela v rejniški družini, ni bila nikoli deležna kakršnihkoli predsodkov. »Ne, v šoli nikoli nisem imela občutka zapostavljenosti oziroma odrinjenosti. Nasprotno! Učitelji in sošolci so bili še bolj pozorni na to, ali se počutim dobro. To mi je prijalo. Zelo lepi spomini me vežejo na osnovnošolska leta. Sicer pa sem po naravi odprta in komunikativna, zato nimam težav pri navezovanju stikov. Rada imam ljudi, druženje z njimi mi veliko pomeni.«

Dobri stari časi

Po srednji šoli je nadaljevala študij na višji naravovarstveni šoli, ki ga je uspešno končala. V Mariboru je študirala še agronomijo, zdaj končuje magisterij iz agrarne ekonomike. To jesen se je zaposlila v enem od celjskih podjetij, kjer je delala že v študentskih letih. Še vedno si rada vzame čas za dejavnosti v Društvu podeželske mladine Spodnja Savinjska dolina in Društvu podeželske mladine Maribor, pred leti je bila tudi gasilka.

Ko opazuje današnje generacije otrok in mladostnikov, opaža, da so mnogi prikrajšani za sproščena druženja ob igri v naravi. »Otroci iz sosedstva smo cele dneve preživljali skupaj. Ob različnih igrah smo se prepuščali domišljiji in se sproščeno zabavali. Kaj pa danes? Vsak gleda v svoj telefon ali računalniški zaslon. Potrebe po druženju očitno nimajo. Škoda. Menim, da so za marsikaj prikrajšani. Ali tudi ne, časi se zelo spreminjajo. Spreminjamo se tudi ljudje. Vesela sem, da sem odraščala v časih, ko nam tehnologija še ni bila tako dostopna in smo še znali poslušati drug drugega in si gledati v oči.«

Še se videvajo

Patricija je ohranjala stike z biološkim očetom. »Moj oče ima družino, občasno se videvamo. Mamica je pokopana v Rogaški Slatini, pogosto zahajam na njen grob. Na otroke, s katerimi sem odraščala v rejniških družinah, sem se navezala, zato sem vesela, da se srečujemo ob rojstnih dnevih ali na drugih praznovanjih. Veliko mi pomeni, da negujemo odnose, čeprav nas je življenje poneslo na različne konce.«

Ob tem se spomni srečanj otrok iz rejniških družin v organizaciji Centra za socialno delo Šmarje pri Jelšah. »Med božično-novoletnimi prazniki nas je obiskal in obdaril Božiček. Kako smo bili veseli! Tudi čez leto smo se družili na piknikih in pohodih. Bili smo ena velika družina. Na otroke iz rejniških družin tudi celjski Citycenter ni pozabil, saj v sodelovanju s centri za socialno delo že petnajst let organizira dobrodelno akcijo Obdarujmo otroke iz rejniških družin. To je odlična zamisel.«  (Foto: Andraž Purg)

Portret si v celoti lahko preberete v tiskani izdani Novega tednika, 21. december 2023.