Arhiv NTRC

Kristl Germelj, ki se približuje osemdesetim, se je iz Solčave k Jožici v Struge preselil po njuni poroki. Ona je bila do upokojitve zaposlena kot kuharica v osnovni šoli v Lučah, on je vozil avtobus. Hišo sta si pred približni štirimi desetletji zgradila le streljaj od domačije, na kateri je odraščala Jožica. »Hiša mojih staršev nosi letnico 1935 in je bila ena prvih v tem zaselku. Zato sem na vas ob Savinji čustveno navezana. Spominjam se brezskrbnih otroških dni, ko smo se otroci pogosto igrali tudi ob reki. Ne spomnim se, da bi nas v jesenskih deževnih obdobjih reka kdaj ogrožala, razen leta 1990, ko je poplavila, a takrat ni bilo tako hudo kot letos avgusta,« pravi Jožica.

»Bomo umrli?«

Zelo močno deževje v noči s 4. na 5. avgust je zaselek Struge spremenilo v otok, okoli katerega je deroča voda s svojo silovito močjo odnašala drevesa, avtomobile in vrtne lope ter spodjedala temelje hiš. Prebivalci so se šokirani umikali v zgornja nadstropja hiš, nekateri celo na strehe. Kristl priznava, da so jim prizori razbesnele narave, ki so jih lahko le nemočno opazovali, pognali strah v kosti.

»Ker sva se z ženo ustrašila, da se bo na pobočju za najino hišo sprožil plaz, sva se umaknila v bližnjo hišo na drugi strani ceste, v kateri živi najin sin z družino. Skozi okna v zgornjem nadstropju hiše, ki je bila skoraj povsem pod vodo, smo opazovali, kako je voda v trenutku dvignila jablane starih sort in jih pokončne odnesla mimo hiše. Podirala je tudi gozdna drevesa, ki so pod njeno močjo padala kot vžigalice. Debla so plavala naokoli. Z ženo, s sinom in snaho ter z vnukom smo se prijeli za roke, molili smo in čakali, kaj bo. Prepričani smo bili, da so nam štete zadnje minute. Da nas bo silovita voda s hišo odnesla v smrt,« se spominja Kristl in doda, da jih je rešila betonska pregrada pri hidroelektrarni, ob kateri so se naplavljena velika debla dreves za nekaj trenutkov ustavila, potem so navpično zdrsela mimo hiš in se zato niso zaletela vanje.

Rešitelja Boštjan in Franc

V petek so skoraj ves dan čakali na pomoč. Reševalce so klicali po telefonu, potem so izgubili signal. Občutki negotovosti so bili vedno močnejši, potem so skozi okno poplavljene hiše zagledali Boštjana Pahovnika in Franca Strmčnika, ki sta pred tem reševala prebivalce Luč. Zatem sta se odpravila proti Strugam, kjer sta se prepričala, da je treba s helikopterjem evakuirati 35 krajanov, a helikopter zaradi slabega vremena takrat ni mogel vzleteti. Zato sta se reševanja lotila sama. Z improvizirano tirolsko žičnico sta rešila 16 ljudi, po druge je kasneje prišel helikopter.

Jožica se spominja, da se je med reševanjem tako močno držala za jeklenico, da je dobila globoke rane na prstih rok, a takrat zaradi močnega adrenalina bolečine ni čutila. »Kasneje so se mi rane na prstih vnele, zaradi bolečnine dve noči nisem spala, a so se rane kmalu zacelile. Vendar to sploh ni pomembno, rada bi poudarila, da ne morem z besedami opisati, kako zelo smo hvaležni Boštjanu in Francu za njuno nesebično pomoč. Nekateri krajani so najprej sicer oklevali, da bi se spustili po jeklenici, ker so se bali, da nimajo dovolj moči v rokah in bodo padli v deročo vodo. A sta Boštjan in Franc vztrajala, da moramo na varno vsi. Spodbujala sta nas, da bomo to vsi zmogli. Hkrati sta na nas delovala zelo pomirjujoče. Ko smo se vsi uspeli umakniti na varno, so nas oblile solze olajšanja. Objeli smo srčna in pogumna junaka, ki sta med reševanjem tvegala tudi svoje življenje, saj so bile razmere zelo težke in nepredvidljive,« je s solzami v očeh pripovedovala Jožica. (Foto: Andraž Purg)

Celoten članek si boste lahko preberali v tiskani izdaji Novega tednika, ki bo izšel v četrtek, 2. novembra!