Arhiv NTRC

Epidemija koronavirusa je predstavljala obdobje, ko so telefoni veliko zvonili in je elektronska pošta kar deževala. Šentjursko območno združenje Rdečega križa je bilo ves čas v stiku z občinskim štabom civilne zaščite, vpeto je bilo v dogajanje v regiji. Klice po različnih oblikah pomoči so sprejemali tudi predsedniki krajevnih organizacij po terenu.

»Ko so se vrstila opozorila o novem virusu, so ljudje doživeli šok, marsikdo si ni upal nikamor. Zmanjkovalo jim je zdravil. Telefonske linije v zdravstvenih domovih so bile zelo zasedene. Da bi ljudem zagotovili ustrezno terapijo, je bilo najbolj učinkovito napisati elektronsko sporočilo, česar marsikdo ni obvladal. Starejši so se znašli še pred izzivom, kako si zagotoviti želeno hrano.« Tako se naraščajočih potreb po pomoči spominja prostovoljka Zdenka Kosaber iz Gorice pri Slivnici. Dodaja, da so številni ljudje potrebovali predvsem tolažbo in pogovor, saj je med njimi od razglasitve epidemije naprej zavladal panični strah.

Vesela je bila, da je lahko priskočila na pomoč, čeprav prizna, da se je morala najprej sama s seboj pogovoriti o tem, v kaj se spušča. Priznala si je, da se lahko tudi sama okuži in nato virus bolj ali manj uspešno premaga. Razmišljala je tudi o tem, kako odgovorno ravnati, da morebitne okužbe ne bi prenesla na koga drugega. »Ves čas sem poslušala poziv, naj ostanem doma. Kot prostovoljka tega seveda nisem mogla. Kar nenavaden občutek je bil, ko sem v času, ko so bile vse ulice prazne, skušala postoriti kaj za ljudi. Ne bom pozabila, kako sem se počutila, ko sem invalidno gospo prvič peljala na pregled v celjsko bolnišnico. Izjemno pozorni sva bili, da sva upoštevali vsa priporočila proti širjenju virusa.«

Ne le kruh in mleko, tudi meso

Najprej so se prostovoljci in zaposleni v območni organizaciji RKS soočali z dilemo, kako oditi med ljudi, glede na to, da so imeli na voljo premalo zaščitne opreme. Slednje država občinam ni zagotovila v takšni meri, kot bi bilo potrebno, zato so se tudi humanitarna društva soočala z njenim pomanjkanjem. Prostovoljci so skušali karseda poskrbeli za svojo varnost in za varnost uporabnikov, čeprav na začetku opreme ni bilo dovolj, da bi lahko do potankosti upoštevali zaščitne protokole, je pojasnila Tislova.

V času epidemije so svoja vrata zaprli šole in vrtci, kjer številnim otrokom brezplačno pripada topel obrok. Za tiste družine, kjer so se potrebe po hrani kar naenkrat močno povečale, je pomoči potrebne z dodatnimi paketi hrane oskrboval Rdeči križ. Slednjemu so zaloge iz svojih kuhinj med drugim podarile šole. Šentjurska organizacije Rdečega križa je za družine, ki imajo več otrok in se težko prebijejo čez mesec, s pomočjo šol v trgovinah uredila tudi posebne naročilnice, da so lahko kupili najosnovnejše. »Mama dveh odraščajočih otrok mi je potarnala, da bi rada svojima fantoma pripravila tudi meso. Pa smo uredili tako, da so lahko kupili tudi to,« se spominja Zdenka Kosaber.

Ko so se zaloge zaščitne opreme izboljšale, so občine z njo skušale oskrbeti svoje občane. V občini Šentjur je za razdeljevanje mask skrbelo območno združenje Rdečega križa, ki je sprejemalo klice občanov. Telefoni so takrat skoraj pregoreli, je dejala Andreja Tisel. »Sprejeli smo 1.257 klicev. Vsako gospodinjstvo je lahko dobilo dve maski, ljudje so bili za to gesto zelo hvaležni.«

Največ vredna lepa beseda

Čeprav je vladalo priporočilo, naj prostovoljci hrano, zdravila in druge stvari dostavijo pred vrata in se izogibajo stikom z ostalimi, so ljudje že s tem, da so jih pričakali pred hišnimi vrati, pokazali, da bi se radi pogovorili, jim potožili in povedali o svojih stiskah. Prostovoljke so spoznale, da je bil za marsikaterega človeka pogovor več vreden kot hrana ali toaletne potrebščine, ki so jih prinesle. Ko so bile primerno zaščitene in so vedele, da v tamkajšnji okolici ni okuženih, so na primerni razdalji posedele pri ljudeh, jim prisluhnile in poklepetale z njimi. Jim obljubile, da bodo še prišle. »Veliko ljudi je potrebovalo psihološko pomoč. Spominjam se gospe, ki me je klicala vsak drug dan, saj je v času ›korone‹ skrbela tudi za bolno mamo. Veliko ji je pomenilo, da je lahko svoje težave in skrbi z nekom delila,« je povedala Rozika Kneževič s Planine pri Sevnici.

Spet drugi so želeli, da prostovoljci dostavljene stvari pustijo pred vrati in se jim ne približujejo. Pri nekaterih je bil strah izjemen in prostovoljke so za vsakega našle zvrhano mero razumevanja in spoštovanja. To, da so bili ljudje naenkrat vsi skupaj doma za štirimi stenami, je bilo za nekatere dobro, za druge slabo, je dodala Andreja Tisel. »Kadar družina deluje tako, kot naj bi delovala, je vse dobro. A ponekod so prav v družinskem okolju nastale še večje stiske. V tem času smo ponekod dobili dojenčke, marsikateri zakon pa je v tem času razpadel.«

Foto: Andraž Purg - GrupA

Preberite več v Novem tedniku