V ZDA in Evropi velika bitka, na Daljnem vzhodu mirno
V Sloveniji smo v začetku tega tedna glede na skokovit porast okužb v zadnjem obdobju pričakovano spet dočakali razglasitev epidemije. Ta je dokončno potrdila, da drugi val koronavirusa ni bil le zlovešča slutnja, temveč je še kako neizpodbitno dejstvo. Da smo v Sloveniji spet na veliki, najbrž še večji preizkušnji kot ob prvem valu, nima smisla izgubljati besed. Kako pa je s spopadanjem z največjim izzivom 21. stoletja drugod po svetu?
O tem smo povprašali ljudi, ki imajo korenine na Celjskem in zdaj živijo ter delajo v različnih delih sveta. Našemu povabilu so se vsi prijazno odzvali in verjamemo, da si boste iz njihovih poročil, pogledov in razmišljanj lahko ustvarili podobo o tem, kako koronavirus kroji življenje posamičnih držav, iz katerih so se oglasili kot naši sogovorniki in poročevalci.
To so: Sebastijan Kopušar (doma iz Šempetra), ki kot novinar spremlja dogajanje v New Yorku, nekdanji dopisnik Dela in sodelavec našega časopisa, Lucija Stupica Enbohm (iz Šmarja pri Jelšah), pesnica, ki že nekaj let ustvarja in živi na Švedskem, Janko Petrovec (iz Prebolda), dopisnik RTV Slovenija iz Rima, Jerneja Krajnc (iz Celja), ki si je za poklicni izziv in novo domovanje pred leti izbrala Španijo, kjer je zaposlena v logisticnem oddelku podjetja, ki proizvaja steklokeramicne izdelke za tuje trge, Peter Zupanc (s Polzele), učitelj v angleški šoli v kitajskem Nanningu, sicer tudi dolgoletni stalni sodelavec Novega tednika, in Neža Strenčan (iz Celja), mlada učiteljica razrednega pouka, ki pravi, da je na pustolovščini na Novi Zelandiji.
Vsi sogovorniki so nam ob svojih poročilih, za katera se jim najlepše zahvaljujemo, poslali tudi fotografije, ki kažejo utrip življenja v državah, kjer živijo in delajo.
Preberite več v Novem tedniku
