Arhiv NTRC

Za novinarja so potovanja, naj bodo turistična, poslovna ali strokovna, pomemben del karierne rasti in pridobivanja izkušenj. Tudi danes bi težko našli pravega novinarja, ki nima želje po potovanju, spoznavanju novih krajev in ljudi.

Vsako takšno potovanje je odlična priložnost za pisanje potopisov, v mnogih primerih je to bilo tudi pričakovano, sicer pa se novinar težko upre, da svojih doživetij ne bi popisal in jih delil z bralci.

Tako je bilo tudi pri novinarjih in urednikih, ki so pisali za Novi tednik v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja ter ustvarili vrsto zanimivih potopisov. Poleg tega so za časopis potopise pisali tudi zunanji sodelavci ali popotniki, ki so želeli širšemu občinstvu predstaviti svoja doživetja. Pri tem je bil dobrodošel tudi kakšen honorar, ki je morda tudi nekaj malega prispeval k povrnitvi stroškov potovanja.

Želja po potovanjih je bila v tistih časih zelo velika, čeprav turizem kot množična industrija potovanj še ni bil tako razvit, kot je danes. No, saj do pred časom je cvetela, dokler je ni čez noč na kolena spravila nevidna pošast z imenom koronavirus.

Kot lahko beremo v našem digitalnem arhivu, so bili bili takratni potopisi avtorjev v našem časopisu zelo ambiciozni, saj so izhajali v več nadaljevanjih, kot podlistki, in so poleg vtisov s potovanj nemalokrat prinašali tudi širši vpogled v družbene razmere, kulturne in druge posebnosti držav, ki so jih pisci obiskali. V kateri od številk je Novi tednik bralce razveselil celo z dvema potopisoma, kot na primer iz Mehike in New Yorka ali iz Afrike in Grčije. Vse te smo uvrstili v tokratni zgodovinski pregled. Novi tednik je objavljal potopise skoraj z vseh delov sveta.

Preberite več v Novem tedniku