Arhiv NTRC

Pred mikrofonom je enako sproščena kot pred fotoaparatom in na vprašanja o svoji življenjski poti, karieri, filozofiji odgovarja odločno in z gotovostjo, ki jo lahko prinese le 40 let izkušenj. Še vedno dela kot model in že 15. leto vodi manekensko šolo.

Začniva s tem, kar številni pri vas opazijo najprej. Lepoto. Ta pojem je sicer zelo obsežen. Vsak jo dojema po svoje. Kaj je lepo za vas?

Ko ženska doseže neko starost in zunanja lepota ni več takšna, kot je bila, postaja vse bolj pomembna notranja lepota. To pomeni, da rad počneš to, kar počneš, da si poln energije, da si natančen, profesionalen, da delaš dobre stvari tudi za druge, skratka, da si zadovoljen s sabo. Ker če si zadovoljen s sabo, lažje prenašaš lepoto na druge. Če imaš težave, potem rešuješ le sam sebe. Veseli me, da sem prišla do točke, ko lahko svoje izkušnje prenašam na druge. To počnem v svoji mladinski šoli in akademiji za ženske.

Torej ste trenutno zadovoljni s svojim življenjem?

Zelo. Bolje ne bi moglo biti. Starejša sem, bolje se počutim. Zato ker sem doživela veliko stvari, se ogromno naučila, ničesar me ni strah, vse, česar se lotim, speljem do konca po svojih najboljših močeh. In v veliko veselje mi je, ko lahko rečem: »Super, tudi to sem naredila. Zdaj pa naprej v nove projekte.« Nimam se kaj pritoževati. Še vedno delam tudi kot model. Sicer moram na avdicijah zdaj tudi čakati, česar mi včasih ni bilo treba. Ko me je nekoč kak fotograf ali režiser želel videti v živo, sem prišla ob naročeni uri in šla kar mimo deklet v čakalnici, da mi je bilo kar nerodno. Zdaj pa tudi jaz čakam. In mi ni težko.

Živite in delate v Milanu. S čim ste trenutno najbolj zaposleni?

Zdaj je poletje, zato nimam posebnih projektov. Ampak jeseni nadaljujem akademijo za ženske, ki se konča konec oktobra, novembra. Mladinsko šolo pa imam marca in aprila, ko spet pridem v Slovenijo. Pred tem pa je seveda kar nekaj organizacijskega dela, večinoma na daljavo. Pridem pa večkrat tudi vmes v Slovenijo pogledat starše.

Torej se pogosto vračate v rodno Ljubno?

Seveda, večkrat na leto. Sem Ljubenčanka, ponosna na svoje Ljubno.

Najstniška leta so lahko naporna v iskanju lastne identitete. Kaj vas je takrat navduševalo, zanimalo? Ste že takrat prestrezali komplimente, da ste lepi? Ste iz tega črpali svojo samozavest?

Kot najstnica sem si želela le potovati, spoznavati druge kulture in se učiti tujih jezikov. Nisem razmišljala, da bi bila model. Še več, bila sem tiha, sramežljiva, izjemno suha, »ploska«, nikjer nič oblin in kratki lasje. »Nikakva«. Za fante nezanimiva. Tudi fotografirati se nisem marala. Na večini takratnih fotografij se kislo držim ali pa celo jočem. Samozavest je prišla pozneje – s prvimi profesionalnimi fotografijami. Šele te so me prepričale, šele takrat sem verjela, da sem lepa. Fotografija mi je pomagala, da sem se popolnoma osvobodila. In tako, prek lastnih izkušenj, pomagam tudi ženskam in dekletom v svoji akademiji – z dobro fotografijo, dokazom, da so privlačne.

Kako in kdaj pa ste naredili prvi korak v manekenski svet?

Po ekonomski šoli v Celju sem šla v živet v Ljubljano in nekega dne me je prijateljica prosila, naj jo spremljam in grem z njo na neki razgovor. Ni povedala, da gre za avdicijo na modni agenciji. No, in ko sem jo čakala na hodniku, so se odprla vrata, nekdo iz komisije me je opazil in rekel, naj vstopim še jaz. Potem sem dobila delo, ona pa ne.

Sta bili po tem še vedno prijateljici?

Ne. (smeh)

Leta 1983 ste zmagali na izboru za miss Jugoslavije. Kako ste se sploh znašli na tem tekmovanju?

Takrat sem že tri leta živela in kot manekenka delala v Zagrebu, kjer je potekal tudi eden izmed predizborov. Prijatelj je opazil oglas in rekel, naj se prijavim, jaz pa da ne, ne, ne. Pa me je prijavil kar sam. Na dan predizbora je rekel, pridi, greva, in me peljal v hotel, kjer so že čakala druga dekleta. In to je bilo to, bolj po naključju, preprosto padla sem noter. Da bi zmagala, nisem pomislila niti za hip. Ko sem ob razglasitvi zaslišala svoje ime, sem samo čudila. Res? Prav jaz?! Takrat se nisem niti zavedala, kaj to pomeni, kako se mi bo življenje spremenilo. Vse skupaj sem jemala kot zabavno izkušnjo. Tudi doma prej nisem nič povedala.
Ko sem staršema sporočila novico, sta bila tudi prijetno presenečena. In dobro se spomnim, kako sem prvič po zmagi morala prav na skrivaj priti v Ljubno. In na skrivaj sem tudi odšla. Vsi so namreč vedeli za miss iz Ljubnega.

Kako se vam je potem življenje spremenilo?

Če pogledam nazaj, je bilo najbolj pomembno, da sem tisto leto na izboru za miss sveta izmed približno 90 tekmovalk osvojila naziv miss fotogeničnosti. Tekmovanje je potekalo v Londonu in me smo bile tam skoraj en mesec. Ves ta čas smo se udeleževale sprejemov, si ogledovale gradove, gledališke predstave, bile deležne kup aktivnosti, pozornosti, celo vsaka od tekmovalk je imela dva varnostnika. Ja, povsem drugače kot misice danes, bile smo resnične zvezde. No, in ves ta čas so nas spremljali tudi fotografi, za katere smo pozirale. Na podlagi fotografij celega meseca so me potem izbrali kot najbolj fotogenično. Ta naziv mi je ob vrnitvi dal pogum, da sem pripravila kovčke in odšla v Milano.

Kar sama? Brez pomoči agencije?

Ja, sama. Pozanimala sem se, katera modna agencija v Milanu je najboljša, se tam oglasila s svojimi fotografijami in so me vzeli pod svoje okrilje. A to, da sem bila miss fotogeničnosti sveta, ni pomenilo prav veliko. Pomembne so bile fotografije in predvsem moja prezenca, energija. In, mimogrede, to je najpomembnejše še danes. Sem pa, čeprav sem bila miss, takoj morala shujšati za štiri kilograme. In tudi sem, brez težav.

Nato so se vaši uspehi kar vrstili – top model Italije, top model Evrope in sveta, prejeli ste nagrado za življenjsko delo, nagrado za najboljšo manekensko kariero, dobili naziv za najbolj fotografiran obraz na svetu in tudi revija Jana vas je razglasila za slovensko lepotico stoletja. Kaj pa vi štejete za svoj največji uspeh v svetu lepote, manekenstva?

Največji uspeh je, da sem še dandanes »na površju«, da še vedno delam to, kar mi je všeč. Ne morem pa izbrati recimo modnega oblikovalca, za katerega sem delala, to pa ne. Ko si v tem poslu, o tem niti ne razmišljaš. Samo delaš, delaš, delaš in potuješ iz enega projekta v drugega. Končaš revijo v Rimu in že letiš v Pariz, pa potem v New York, v London.

Kaj pa recimo na začetku kariere? Se vam je kdaj zgodilo, da ste se znašli na snemanju s kakšno zvezdnico tistega časa in ste imeli zaradi tega večjo tremo?

Niti ne. Z Lindo Evangelista sva na primer hkrati začeli manekensko kariero in tudi veliko delali skupaj, zato nikoli ni bilo občutka, da je ena vredna več, druga manj. Tudi sicer je zelo pomembno, da ko z nekom skupaj snemaš, fotografiraš, da sta oba na isti ravni, da eden ne preglasi drugega. Spomnim se nekega snemanja na Karibih, kjer sem snemala skupaj s takrat zelo priznano ameriško manekenko. Ko sem jo prvi dan videla pozirati, sem si mislila, uf, to pa je energija. A nisem se ustrašila in dobila treme. Vedela sem, da moram, če hočem svoje delo dobro opraviti, preprosto delati z enako intenzivnostjo kot ona. Večino dni sva delali v paru in izvrstno sva se ujeli. To je bilo potem videti tudi na fotografijah.

Ste v tem okolju spoznali tudi prijatelje? Ljudi, ki so iskreni in na katere se lahko zanesete?

Okoli sebe imam nekaj takšnih ljudi, ampak niso iz modnega sveta. Manekenstvo je pač posel. Z nekaterimi se ujameš, si pomagaš, ampak tistega

pravega prijateljstva ... tega tu ni. (MIRAN JURŠIČ, foto: MIRAN JURŠIČ)

Celoten intervju preberite v aktualni izdaji Novega tednika, ki je izšel 24. 8. 2023.