S karikaturo nad tegobe samoizolacije
Seveda bi bilo zelo čudno, če bi doba koronovirusa, v kateri smo (kot kaže pa se počasi vendarle končuje), minila brez odziva karikaturistov. Še vsakemu pomembnemu in tudi vsakdanjemu družbenemu dogajanju, odkar se je karikatura uveljavila kot novinarska zvrst, so karikaturisti dali svoje, le kako bi lahko bilo pri koroni drugače. In prav tako bi bilo zelo čudno, če pri ustvarjanju karikatur na temo korone ne bi sodeloval Bori Zupančič, legendarni celjski umetnik in izvrsten karikaturist, eno najbolj prepoznavnih imen tega žanra. Svoje stvaritve je objavljal v vodilnih slovenskih, a tudi nekdanjih jugoslovanskih časopisih, kar precej je nekoč sodeloval tudi z Novim tednikom.
Na račun koronavirusa in vseh ostalih peripetij, ki ga spremljajo (pomanjkanje in nabava zaščitne opreme …), je bilo v dveh mesecih napisanih in izrečenih veliko šal. Kako je korona lahko dober vir motivov za sporočilne in prodorne karikature?
Že fenomen korone oziroma globalne okužbe, ki se posredno dotika vseh, je tema, ki ne more mimo karikaturistovega zašiljenega peresa. Seveda mora karikaturist v poplavi takšnih in drugačnih interpretacij o pandemiji najti lasten način, kako skozi humor in paradoks odstreti vsaj nekaj tistega, kar je skrito v nenehni zmedi, ki jo producira ta svetovna katastrofa.
Katera področja korone so za vas najbolj hvaležen motiv za ustvarjanje karikatur?
Karikaturisti – tisti, ki se ukvarjamo z angažirano umetnostjo – smo v nenehnem razmerju z dinamiko družbenega dogajanja. Globalnega in tudi povsem provincialnega. Pri koroni se zadeve dopolnjujejo iz ure v uro. Priteguje me, kako se na to odzivajo oblastne in strokovne strukture. In seveda splošna javnost, ki išče odgovore v okviru informacijskih tehnologij, ki obvladujejo ta svet. Odgovorov je tam seveda mnogo. Takšnih, ki se za nekatere hitro spremenijo v edino zveličavno spoznanje, za druge pa so le še v dodatek k teorijam zarot. Tu – nekje med tem – krmarim koronatematske karikature in seveda si ne domišljam, da bi stoodstotno vedel, za kaj gre v resnici. Od nekdaj sem pričakoval, da se bo svet nekoč podal v biološko vojno, a si nisem mislil, da jo bom doživel.
Je ustvarjanje karikatur na temo korone zelo zahteven izziv, glede na to, da gre za nevidnega sovražnika brez glave, rok, telesa, ki se plazi vsepovsod, celo po celem svetu, in žal tudi ubija?
Najprej sem začel temo korone upodabljati z refleksijo na znamenit lesorez Štirje jezdeci Apokalipse, ki ga je ob koncu štirinajstega stoletja ustvaril nemški umetnik Albercht Dürer. Le da sem v duhu današnje tehnološke dobe jezdece – kugo, lakoto, vojno in smrt – nadomestil z biomehaničnimi plazilci. Gre za simbolistične groteske, ki so predvsem namenjene galerijski predstavitvi. Za namene karikiranja korone sem zato poguglal, kako izgleda ta nevidna pošast, in jo potem preoblikoval po svoje. Tako da jo lahko po potrebi narišem grozljivo ali tudi povsem preplašeno.
Kako ocenjujete odziv kolegov karikaturistov, ki so se lotili obdelave korone? Ste presenečeni nad to (množično) produkcijo?
K sodelovanju pri rubriki Karikatura dneva na portalu MMC me je povabil Marko Kočevar, nekdanji karikaturist Dela. Odziv karikaturistov zame ne predstavlja presenečenja, saj je tematika tako aktualna, da bi bilo kaj nasprotnega že zaskrbljujoče. Dodati moram, da smo karikature objavljali brezplačno, seveda ne smemo spregledati, da so od 13. marca do 21. aprila naše karikature na portalu MMC zabeležile 380.500 ogledov. In tako – razvedrilno ali tudi razmišljujoče – pripomogle k premagovanju tegob samoizolacije, kar je bil tudi osnovni namen celotnega projekta.
Preberite več v Novem tedniku
