Arhiv NTRC

Ko sem vas poklicala in povabila na intervju, sem vas zmotila med delom v glasbenem studiu. Bomo lahko kmalu prisluhnili vašemu prvemu samostojnemu glasbenemu albumu?

Letos zagotovo. Glasbeni album pripravljam že dve leti in pol. Ker je glasba nastajala sočasno z mojo novo pesniško zbirko Trilogija, se v obeh prepleta podobna tematika. Bolj umirjena, resna, poglobljena. Na albumu sta v ospredju kitara in vokal, zgodbe, vtisi in misli, vtkane v glasbeno formo, ki jo potrebujejo. Pri projektu sodelujejo Tomaž Trop – Maco, Igor Feketija, Jani Hace, Žare Pak, Miha Koren, Primož Velikonja, Robi Bulešić. Izjemna ekipa odličnih glasbenikov, producentov in predvsem čudovitih ljudi. To je neprecenljiva izkušnja skupnega ustvarjanja, iskanja čarobnih trenutkov, ujetih v zvoku.

Na ploščo bomo morali torej še malo počakati, lahko pa že prebiramo vašo novo pesniško zbirko Trilogija. V njej nas nagovarjajo otožne, melanholične pesmi. Zbirko ste predstavili na literarnih večerih v Mariboru, Lehnu in Ljubljani. Kakšne odzive prestrezate med bralci?

Srečanja z bralci so dragocene izkušnje, polne čustev, tudi bolečih. Trenutki gromke tišine govorijo sami zase. Maša brez institucije, priložnost za pogled globoko vase. V moji poeziji marsikdo prepozna sebe in svoje zgodbe. Je tudi moj način komunikacije z okolico v pisani besedi. Poezija je zgolj medij, ki v bralcu sproži paleto čustev, od najsvetlejših do najtemnejših. Zelo iskrena zbirka je, čustvena in izpovedna. Razgaljena, brez pretirane cenzure. Upanje je njen bistveni element. Zbirko Trilogija bom 4. marca predstavil tudi na literarnem večeru v Plesnem forumu v Celju. Veselim se druženja s Celjani, s prijatelji. Trilogija je izšla pri Založbi Obzorja Maribor tudi v digitalni obliki in kot zvočna knjiga. Njena pot je bila, kot je to že skoraj pravilo, enako pomembna kot cilj.

Pravite, da pišete, ker je to vaša potreba, vaš način življenja.

Pišem, ker se s pisanjem najlaže izrazim. Poezije ne pišem, da bi pesmi izdal v zbirki. To se zgodi zelo redko. Prvo pesniško zbirko Med tilnikom in čelom sem izdal leta 2004, potem sem pred leti napisal še dve, a ju nisem izdal. Nisem začutil potrebe. Vsaj ne dovolj velike. Če bi jih izdal danes, najbrž ne bi imele tistega naboja in ne bi odražale časa, ki so ga nosile med nastajanjem. Tudi sam nisem isti človek, kot sem bil takrat. Seveda imajo pesmi še vedno svojo sporočilno vrednost, saj živijo zunaj časovnih okvirov in nosijo v sebi poetično formo s sporočilom, toda preprosto nisem začutil, da bi jih delil. Zanimivo je, kako se skozi ponovno prebiranje pesmi, zapisanih pred leti, znajdem v časovni kapsuli, nase lahko pogledam bolj objektivno. S perspektive današnjega trenutka se vidim v neki mlajši, bolj naivni podobi. Pesmi ostanejo, so testament časa, kot slike mladih dni, ki jih zares radi pogledamo šele, ko smo starejši. In najboljše stvari pridejo iz podzavesti, ko se vračaš v otroštvo in gledaš na vse skozi drugačne, iskrene, nedolžne oči.

Čas korone je bil za vse izjemna izkušnja. Za vas je bilo to menda prelomno obdobje. V kakšnem smislu?

Številne ideje, ki so v meni zorele več let, sem v tem času lahko začel uresničevati in se jim popolnoma posvetil. Na voljo je bilo več časa, svet se je umiril, v nekem trenutku skoraj popolnoma ustavil. Vsakodnevni vrvež je poniknil, manj je bilo motečih zunanjih dražljajev. Zato sem se lahko v miru posvetil ustvarjanju. To obdobje nam je ponudilo tudi priložnost, da se zazremo vase in se vprašamo, kaj je resnično pomembno v življenju. Spoznali smo, da nič ni samoumevno. Prikrajšani smo bili za marsikaj, kar se nam je pred pred korono zdelo samoumevno. V mislih imam druženja, obiskovanje koncertov, gledaliških predstav, razstav ... Ljudje smo socialna bitja, potrebujemo bližino sočloveka. Digitalni svet nam tega ne more nadomestiti. Do kosti so nas prestrašili in zaprli. Čas korone je pokazal tudi, da smo ljudje zelo iznajdljivi in prilagodljivi. V izjemnih razmerah iščemo rešitve in jih tudi najdemo, kar je dobro. Slaba plat obdobja korone je bila, da je veliko ljudi pahnila na rob eksistence. Tudi med glasbeniki in samostojnimi ustvarjalci nas je bilo veliko, ki smo čez noč ostali brez možnosti zaslužka. In spet se je bilo treba znajti. Posledice so hude, škoda je nepopravljiva, sektor uprizoritvenih dejavnosti ne bo nikoli več takšen, kot je bil. In tudi izkušnja, spoznanje, da je človeški spomin zelo kratek ...

Večina vas pozna z glasbenih odrov, manj jih ve, da se sicer ukvarjate s suhoparnimi pravniškimi zadevami, povezanimi z intelektualno lastnino.

Področje mojega dela je avtorsko pravo. Ukvarjam se s kolektivnim upravljanjem avtorske in sorodnih pravic. Začelo se je iz nuje, iz gole potrebe in hkrati ljubezni do glasbe. Bil sem član strokovnih organov sindikalnega gibanja glasbenikov, strokovnih in upravljavskih organov kolektivne organizacije, trenutno sem v vlogi nadzornika. Na tem področju se specializiram že petnajst let. Nikakor ni suhoparno in dolgočasno, nasprotno, je zelo raznoliko in zahtevno delo, polno izzivov in priložnosti. Sodelujem pri pripravi sprememb in ureditvi avtorske zakonodaje doma in na ravni Evropske unije, pri usklajevanju protokolov pri izmenjavi podatkov in zbranih nadomestil na svetovni ravni, analize trga, pogajanja, določitev tarif za uporabo zaščitenih vsebin. Vse to počnemo z namenom, da ustvarjalci dobijo plačilo za svoje delo.

Tudi morje je vaš svet, zato veliko časa preživite ob njem. Kako vas nagovarja njegova prostranost?

Izkoristim vsako priložnost, da sem v bližini morja. Zato živim in ustvarjam med Celjem in morjem. Ljubezen do njega je v meni prisotna že od otroštva, ko sem tam z družino preživljal brezskrbne počitniške dni. To je bil čas, ko smo se lahko posvečali drug drugemu in bili družina v pravem pomenu. Z leti odraščanja sem začel morje doživljati tudi drugače. Navdihujejo me njegova prostranost, skrivnostnost, neskončnost, globina. Zgodbe, ki jih nosi v sebi. Morje po eni strani daje občutek svobode in neskončnosti ter po drugi občutek mističnosti, prvobitnosti in minevanja. Morje je moj zaveznik in zaupnik. Tudi opomnik. Učitelj. Ko se z njim pogovarjam, mi ponudi številne odgovore, dragocene uvide. Je medij, ob katerem si lahko resnično sam s sabo. Živeti z morjem je način življenja, daje prepotrebne vzorce in nauke, spoznanja, kaj je prav in kaj zares pomembno.

In kako morje spreminja svoje oblike, svoj obraz. Kako se iz umirjenega in blagega v trenutku spremeni v silovitost, v neskončno silo, ki te lahko zdrobi, uniči. Morje je kot življenje. Nikoli ne miruje, v njem so nihanja edina stalnica. Nauči te skromnosti, ponižnosti, previdnosti in poguma. Morje je opomnik minljivosti, zibelka vsega, krog življenja.

Življenje tudi boli. Pred šestimi leti je zaradi raka umrla vaša žena, pred približno letom ste izgubili očeta.

Smrt je neizbežen del našega telesnega življenja. Treba jo je sprejeti. Ko pride čas, jo je treba objeti. Verjetno nikoli ne pride v pravem trenutku, vedno se nam zdi, da je prezgodnja. Včasih pa je pravo olajšanje. Ko nič več ne boli, ko odhajajoči ne čuti več trpljenja, agonije. Zavedanje minljivosti, krhkosti daje pravo vrednost vsakemu trenutku, ki ga imamo. Priložnost, da naredimo prave stvari, dokler lahko. In to na pravi način. Ker nič ni večno, vse je minljivo. In nič ni samo po sebi umevno. To zares dojameš šele, ko se ljubljena oseba sooči z boleznijo. Ko je slutnja smrti otipljivo blizu. Zelo boleče je spoznanje, da veš, je odhod neizbežen. In potem pride trenutek, ko se je treba soočiti s praznino, ko ljubljene osebe ni več. Sledijo faze žalovanja, od jeze do globoke žalosti, priznanja nemoči in iskanja smisla. (Foto: Andraž Purg)

Intervju si v celoti preberite v tiskani izdaji Novega tednika, 23. februar.