Arhiv NTRC

Junija prihodnje leto bo Ivo Umek dopolnil osemdeset let. Njegova življenjska pot je zanimiva, saj se je vitalni Celjan družil z vsemi, ki so v slovenski glasbi kaj pomenili. Že desetletje in pol je upokojen, a mu ne zmanjka obveznosti. S članstvom v Rotary klubu Celje Barbara Celjska je prevzel skrb za prireditve, pri čemer mu pomagajo prav poznanstva z odličnimi glasbeniki, s katerimi se je srečeval že v času svoje glasbene poti kot član legendarnih Belih vran, nato kot gostujoči član orkestra RTV Slovenija in kot producent ter dolgoletni direktor Založbe kaset in plošč RTV Slovenija. Na predlog njegovih prijateljev rotarijcev mu je Mestna občina Celje 11. aprila podelila zlati grb za prispevek k razvoju popularne glasbe in h kulturno-družabnemu življenju v mestu ter k promociji Celja.

Ko sva se dogovarjala za srečanje, je omenil, da namerava v Ljubljano na koncert zasedbe Laibach. Zanimivo, da je založba, ki jo je vodil, posnela ploščo zasedbe v časih, ko še ni bila znana, medtem ko zadnja leta z njo sodeluje sin Luka. Ta je pred leti tudi deloval v glasbenih vodah kot član zasedbe Nude. Končal je likovno akademijo in živi v Berlinu ter se ukvarja z oblikovanjem vizualnih podlag za različne naročnike.

Na katere koncerte običajno hodite?

Pred dnevi sem bil v enem večeru kar na dveh koncertih. Najprej je bil v Domu sv. Jožefa, kjer tudi pomagam pri organizaciji dogodkov, nastop Zbora Slovenske filharmonije in nato v Plesnem forumu Celje še koncert Andreja Šifrerja. Pripravil sem darilo zanj, cviček, ki ga ljubi, ker je imel 1. maja rojstni dan. Poznava se še iz časa njegovih začetkov. Takrat sem bil urednik za rokovsko in pop glasbo pri ZKP RTV Slovenija, najprej honorarno, saj sem še študiral. Kot član Belih vran sem veliko nastopal po nekdanji Jugoslaviji in takratni šef Jure Robežnik je menil, da bi lahko pridobil za snemanje veliko glasbenikov, ki sem jih poznal. Ko je slišal, da nekdo poje o zobozdravnici, mi je naročil, naj poizvem, kdo je to, da bi pesem posneli in jo izdali na plošči. Poslal me je v hotel Turist, ki je bil takrat zbirališče ljudi z RTV. Andrej je takrat pisal prispevke o glasbi za revijo Stop in organiziral koncertno turnejo Aleksandra Mežka po Sloveniji. Nanj sem naletel v kavarni in ga vprašal, ali ve, kdo poje skladbo o zobozdravnici. Ko je odgovoril, da on, sem mislil, da se šali. Hitro sva se dogovorila za snemanje, glasbenika iz Anglije, ki sta spremljala Mežka, sta se naučila glasbeno spremljavo in pesem smo posneli. Takšnih dogodkov je bilo veliko. Dolgčas ni bilo nikoli.

Verjetno so vas izvajalci množično zalagali s posnetki. Je bilo težko zavrniti tiste, ki niso bili dovolj dobri, in pri tem pozabiti na lasten glasbeni okus? So poskusili tudi z »modrimi kuvertami«?

Ne, nikoli ni bilo poskusov podkupovanja. Bolje je bilo izvajalcem pošteno povedati, da nekaj ni dobro. Občasno smo naleteli tudi na kaj neobičajnega, pri čemer smo presodili, da bo to komercialno uspešno. Takšen je bil primer skladbe Jožica, kje si bla Marijana Smodeta. S prihodki od takšnih glasbenih izdaj smo pokrili druge projekte, saj vemo, da na primer klasična glasba ni bila nikoli zelo prodajana. Včasih je ministrstvo pokrilo vsaj del stroškov za izdajo tovrstnih zgoščenk, kar se mi zdi, da je bilo prav.

Imel sem tudi lep odnos do narodnozabavne glasbe. Tudi v tej zvrsti nastopajo šolani glasbeniki, nekateri so pravi virtuozi, medtem ko so bili včasih večinoma samouki, a so igrali s srcem.

Doživeli ste razvoj produkcije glasbe od gramofonskih plošč in kaset do zgoščenk ter današnjega spleta, kjer je na voljo vse, kar si človek zaželi. Je bilo verjetno težko slediti vsemu temu skokovitemu napredku?

Razvoj je bil res neverjeten. Spominjam se zlatih časov izdaje plošč, ko smo jih prodali po sto tisoč, in tudi tistih časov, ko so naklade padle, saj je bilo mogoče glasbo presnemavati neomejeno. Bilo mi je v veselje, da sem lahko vse to doživel in srečal veliko dobrih ljudi, ne le glasbenikov, ampak tudi številnih drugih, ki so sodelovali pri izdaji plošč.

Na podelitvi grbov ste povedali, da ste končali študij arhitekture in da ste bili povabljeni za urbanista v občino, a na srečo tega vabila niste sprejeli in tako niste naredili škode. Zanimivo, da ste se odločili za ta študij, čeprav ste bili ves čas zelo povezani z glasbo tudi v krogu družine ...

V Ljubljano sem šel študirat arhitekturo, ker je bilo v njej tudi nekaj umetnosti. Po diplomi me je res poklical takratni predsednik skupščine občine Tone Zimšek in me povabil, da bi prevzel vlogo urbanista, a se nisem odločil za to. Ko mi je na podelitvi zlatega grba župan, ki je tudi arhitekt, rekel, da v obrazložitvi ta diploma ni omenjena, sem se odločil, da bom to takoj popravil. Najprej sem mislil, da bi govor navezal na obletnico smrti Majde Sepe in omenil njenega moža Mojmirja, ki je bil Celjan, ter zaigral Poletno noč. A bi bilo tega preveč in nisem hotel »težiti.«

Še dobro, da ste ob vsem glasbenem delovanju sploh uspeli dokončati študij arhitekture, ki je vendarle zahteven …

Res je, trajalo je malo dlje, a sem ga končal z oceno devet. Ni mi žal, da sem vmes počel marsikaj zanimivega.

Glasbenika sta bila že moj oče, ki je imel svoj ansambel Čin bum in je igral bobne ter harmoniko, in tudi ded. Moj oče je bil sicer električar in je skrbel za javno razsvetljavo v mestu, ljubiteljsko je igral z ansamblom na velikih plesih v Narodnem domu v Celju, kot so bili Valčkov in Ditov ples ter maškarade … Zasedba je nastopala v baru ob robu plesišča, kjer je bilo vzdušje najboljše in je bila zabava največja. Sam sem igral z očetom, ko je potreboval kitarista, sicer sem končal šest razredov klavirja. Moj brat Avgust je igral trobento z zasedbo Nočna izmena, a je žal prekmalu umrl.

V Ljubljani sem začel kmalu igrati z ansamblom Šok na različnih plesih. Ko sem postal član Belih vran in urednik v založbi, sem si kupil orgle Hammond. Z njimi sem sodeloval v Revijskem orkestru Radia Ljubljana pri snemanju številnih popevk z mojstri, kot so bili Jože Privšek, Mojmir Sepe, Jure Robežnik in Ati Soss, ter z Bojanom Adamičem in Urbanom Kodrom, ki sta zasnovala veliko filmske glasbe. Nisem bil zelo izobražen glasbenik, a sem bil spreten. Ko je bilo te kariere konec, sem hodil kot založnik na festivale po Sloveniji in Jugoslaviji, sodeloval v žirijah ...

Foto: SHERPA

Več v tiskani izdaji, ki je izšla 4. maja.