Cirkus z zakopano uniformo
Pravi, da ne mine dan, da ne bi ustvarjal. »Odkar sem se pri treh letih naučil pisati in brati, sem kar naprej nekaj kracal. Pri šestih letih sem začel pisati pesmice in od takrat se nisem ustavil. Neka sila me žene, da moram pisati,« razlaga Matej Krajnc, avtor več kot šestdesetih pesniških zbirk, več kot tridesetih proznih del in več kot štiridesetih knjižnih prevodov, kjer je bil samostojni prevajalec ali soprevajalec. Do konca leta bo neverjetna zbirka njegovih kantavtorskih glasbenih del dosegla številko štiristo. Na vprašanje, ali želi priti v Guinnesssovo knjigo rekordov, odgovori: »Pravijo, da sem avtor z največ izdanimi ploščami. Ne vem, ali je to res, mogoče bom to kdaj preveril.« Že zdaj pa je jasno, da je veliko njegovih del, ki imajo običajno zelo nenavadne naslove, povezanih s Celjem, kjer je preživel otroštvo in mladost in ki se mu je globoko vtisnilo v srce.
Brez Celja ni šlo niti v zadnjem romanu Psihotični cirkus Robertina Cresottija kot ne v knjižici pesmi z naslovom Sturm und Drang po presoji trgovskega potnika in tudi ne na istoimenski vinilni plošči, ki je izšla konec septembra pri založbi Helidon. »Na njej je samo sedem pesmi, a so dolge, zato sem v knjižico z besedili s plošče dodal še nekaj pesmi.« Na zadnji strani obeh izdaj se pojavlja kip celjskega Splavarja.
Zgodba o uniformi in sablji
Roman Psihotični cirkus Robertina Cresottija je izšel pri založbi VED že v začetku leta 2017, takrat z naslovom Avenija zredčenih lasišč. Založba je prenehala delovati in delo ni prišlo med bralce. Letos se je avtor zato odločil, da bo roman ponovno izdal s prvotnim naslovom, saj je povezan s Celjem in z njegovo preteklostjo.
Zgodba govori o uniformi avstro-ogrskega oficirja iz 1. svetovne vojne. Zakopana naj bi bila na vrtu hiše ob Mariborski cesti v Celju, ki je v romanu imenovana Avenija zredčenih lasišč. Hiša s številko 97 še vedno stoji nasproti Planeta Tuš, kjer je avtor preživljal najzgodnejša otroška leta. »Nanjo so vezani moji najlepši zgodnji otroški spomini, čeprav smo tam živeli le do mojega šestega leta, ko smo hišo prodali občini in se preselili na Lavo. S to hišo je povezana tudi zgodba romana. Družinska legenda je, da je uniforma mojega pradedka, očeta moje stare mame, zakopana nekje v okolici hiše. Gre za pradedka Josipa Serneca, a ne gre za istoimenskega znanega politika iz tistega časa, medtem ko sta oba pokopana na Golovcu. Imam njegovo fotografijo v uniformi, saj je šlo za ugledno celjsko družino, ki si je takrat lahko privoščila fotografiranje pri Pelikanu. Zaradi zaslug v vojni je praded dobil finančniško službo v Celju in nato v Gornjem Gradu, kjer je tudi umrl,« pripoveduje Matej Krajnc, ki se spominja, da sta imela z bratrancem kot otroka v načrtu, da bosta prekopala cel vrt, da bi našla uniformo … Danes bi bilo to težko, saj se je okolica hiše precej spremenila. Kako je bilo z iskanjem uniforme, lahko bralci sami preverijo v omenjeni knjigi ...
Ko samostojni ustvarjalec dobi službo
Nekaj dejstev v knjigi si je avtor izmislil, na primer tudi to, da vozi avto, saj nima izpita. V roman je vpletel še cirkus, verjetno zato, ker ima zelo lepe spomine na predstave, kamor sta hodila z očetom.
»V tej knjigi sem se hotel posvetiti spominom na družino ter hišo in pripoved napisati tako, da ne bi izpadla kot žalostna zgodba o mrtvih ali sentimentalna zgodba o neki hiši. Zato je v njej tudi nekaj humorja, samoironije …« Na primer del, kjer govori o tem, da je našel službo in da je bil to tako velik dogodek, da se je svet obrnil na glavo in so se mrtvi sorodniki začeli vračati v hišo … Kruha Matej resda ni nikoli razvažal, je pa delil reklamne letake tako kot v knjigi in tudi sicer počel vse mogoče. »Tudi če nisem bil redno zaposlen, sem ves čas nekaj delal. Če ni bilo dovolj zaslužka s pisanjem, sem se ukvarjal z računalniki, imam celo izpit za tonskega tehnika, delal sem na radiu, v knjigarnah … Redna služba sicer zagotavlja neko mirnost, svobode pa je več v samostojnem poklicu oziroma naj bi tako bilo, a je vprašanje, ali je to res svoboda, ker je plačilna nedisciplina velika in si zaradi preživetja prisiljen delati stvari, ki jih mogoče ne bi. Imam srečo, da trenutno lahko delam to, kar imam rad, in da mi to nekako znese,« pripoveduje Krajnc, ki trenutno spet živi v Ljubljani, potem ko je dve leti živel v Mariboru.
Na Celje ga vežeta dve veliki temi, to sta omenjena hiša ob Mariborski cesti in Savinjsko nabrežje, ki mu je ostalo v spominu po sprehodih z očetom, preden je ta umrl. »Pogosto sva hodila v mesto, po parku, ob Savinji … Verjetno mi je vse to ostalo v tako globokem spominu zato, ker je umrl, ko sem bil star komaj sedem let.«
Več v tiskani izdaji, ki je izšla 30. novembra.
