Arhiv NTRC

Njuna starša sta imela rada glasbo. Mama izhaja iz družine Kos, kjer se je veliko pelo in igralo. Družinski člani so vsako leto nastopili na prireditvi Družina poje v Andražu in tradicijo še vedno ohranjajo mlajši rodovi.

Na Ponikvi pri Žalcu, od koder izvira družina Kos, je etnološki muzej o delu in življenju v kraju. Med drugim so v njem razstavljene tudi citre maminega strica Stanka Kosa, medtem ko je njun dedek igral v tamburaškem sestavu. Neli so ob ogledu muzeja pritegnile citre, ki so bile takrat manj pogosto glasbilo. Ob učenju klavirja je začela obiskovati ure citer pri Citi Galič, nato se je po dveh letih vpisala v glasbeno šolo v Velenju, kjer jo je poučeval Peter Napret. Pri njem se je učila tudi Karmen, potem ko je njuna mama ugotovila, da tudi nje ne zanima le klavir, ampak je vedno z zanimanjem prisostvovala, ko je Neli vadila na citrah.

V tujino in nazaj domov

Obe sta končali glasbeno gimnazijo z glavnim predmetom orgle, prva v Celju in druga v Velenju. Nato sta se vpisali na študij v tujini z glavnim predmetom citre in ga z odliko končali pri profesorju Georgu Glaslu v Visoki šoli za glasbo in gledališče München. »V Nemčijo sva šli zaradi profesorja in tudi zato, ker je München nekakšno citrarsko središče. Profesorja sva spoznali že v času srednješolskega izobraževanja na seminarjih in pri projektih. Navdušil naju je, saj je zakladnica znanj, izkušenj in je tudi zanimiv kot osebnost,« pojasnjujeta svojo odločitev.

V tujini jima ni bilo vedno lahko, a delavnost in disciplina sta jima prinesli uspehe. Neli je orala ledino in pravi, da ji je na začetku pomagala starejša slovenska študentka. »Sicer pa moraš biti odgovoren in samostojen, da se znajdeš,« je prepričana in dodaja, da ji je tujina dala veliko in obisk priporoča tudi slovenskim študentom vsaj za nekaj časa. »Ugotovili bodo, da je tam sistem povsem drugačen, da je treba plačevati šolnino, da ni bonov za prehrano …« Tudi sistem izpitov se na univerzi, kjer sta študirali, precej razlikuje od slovenskega, saj lahko študenti vsakega opravljajo le dvakrat. Če niso uspešni, se morajo posloviti od šole. »Ob tem se moraš še sam znajti daleč od doma,« pravi Karmen, ki je, ko se je Neli vrnila domov, družbo Slovencev našla med tamkajšnjimi izseljenci v Slovenski katoliški župniji. Imeli so pevske vaje, peli so pri bogoslužjih, pripravljali prireditve ob različnih praznikih … Mnogi stiki so ostali še danes.

Če je Neli razmišljala, da bi morda ostala v tujini, za Karmen ni bilo nikoli dvoma: »Hvaležna sem za tistih pet let, ko sem bila v Münchnu, saj mi je to dalo širino, a vedno sem čutila, da sem tujka. V sebi sem nosila Slovenijo in sem se želela čim prej vrniti.«

Neli je v Sloveniji našla ljubezen in se vrnila. »Tujina je mikavna, veliko se dogaja, a vedno ostaneš tujec, četudi si najboljši. Nemci so zelo spoštljivi, urejeni, kar mi je bilo všeč. Potrebujejo čas, da te sprejmejo, a nikoli tako, kot če bi bil njihov.«

Veliko na cesti

Sošolci pri študiju citer so bili večinoma iz nemško govorečih dežel, kjer je to glasbilo zelo priljubljeno, medtem ko sta pri nas dekleti včasih na račun te svoje ljubezni slišali tudi kakšen neprimeren komentar. »To kaže na širino človeka in se s tem nisem ukvarjala,« pravi Neli. Ko so ju ljudje slišali igrati, so začeli drugače gledati na citre. Tudi sicer se je odnos do njih v zadnjih letih spremenil, meni Karmen, ki svoje znanje predaja tudi dijakom na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani. Ob tem poučuje še v javnih glasbenih šolah v Nazarjah in Sevnici, medtem ko se Neli vozi v Grosuplje in Domžale.

Vožnja je utrujajoča, ob tem je pouk popoldne, kar je ob družini in dveh majhnih otrocih, ki ju ima Neli, zahteven zalogaj. Karmen se je pet let celo vozila v Ribnico na Dolenjskem. Na srečo je lani dobila priložnost v Nazarjah. »Človek se deloma navadi, a pedagoški proces zahteva pripravo in kar nekaj časa. Pozimi je sploh težko. Ves dan sem bila od doma, a sem vožnjo izkoristila za razmislek o nekaterih stvareh, projektih, za poslušanje glasbe ...« razlaga Karmen.

Vaja dela mojstra

Citre se je danes mogoče učiti v tridesetih ustanovah po Sloveniji, študija tega glasbila pri nas še ni. »Igranja citer se učijo tako otroci, ki imajo dober posluh in dobre gibalne sposobnosti, kot drugi, ki imajo vsega tega malo manj in se ob vaji ter podpori razvijejo v dobre glasbenike,« ugotavlja Karmen. Učenje citer namreč ni čisto preprosto, na začetku bolijo prsti, z levo roko je treba igrati melodijo, kar je lahko težava. Otroke spodbujata tako, da igrata z njimi, ali tako, da se nekateri povežejo z brati in s sestrami v komorne zasedbe. Tudi starši so različni, eni imajo glasbeno znanje, drugi ne. So pa na koncu vsi navdušeni, ko slišijo svoje otroke na nastopih, koncertih ali na glasbenih tekmovanjih in seminarjih.

Pri urah se otroci učijo tudi slovenske narodne pesmi, ki jih danes mnogi ne znajo več. »To se mi ne zdi prav, treba je ohranjati slovensko izročilo,« je prepričana Neli.

Priznavata, da so današnje generacije otrok drugačne kot nekoč, da je glasbena šola za mnoge samo konjiček. »Z otroki pogosto vadim tisto, kar bi morali opraviti doma,« ugotavlja Neli. Ob tem ne more biti napredka, kot bi pogosto želeli starši, ki imajo včasih želje, ki se ne ujemajo z otroškimi.

Foto: Aljoša Videtič

Preberite več v Novem tedniku