Med ponosom in žalostjo
Je znana celjska »faca«. Pogosto ga boste srečali v Stanetovi ulici, kjer ima prostore njegovo podjetje in kjer je v bližini Mestni kino Metropol, njegov življenjski projekt. »Čeprav sem rojen leta 1969, ko je človek poletel v vesolje, se najbolje počutim doma, na Zemlji,« pravi Borut Kramer. In v Celju, lahko dodamo. Njegov prispevek na področju urbane kulture je opazen že dve desetletji. Zaradi zanesenjakov, kot je on, ima mesto še vedno bogato kulturno ponudbo, med drugim tudi umetniških filmov.
Ko je julija 2004 pod okriljem Društva za ustvarjalnost Filter, ki ga še vedno vodi, Kramer prevzel zaprti kino Metropol in s skromno ekipo sodelavcev, filmskih navdušencev, obudil njegovo delovanje, se je poteza verjetno marsikomu zdela nekoliko nerealna. A mestni kino od takrat uspešno deluje, in to kljub številnim težavam, ki so se pojavljale na njegovi poti in kljub temu, da po vseh teh letih še nima dvorane, v kateri bi lahko brez skrbi opravljal svoje poslanstvo. Usoda kina je negotova, odvisna bo od novih lastnikov čudovite Plečnikove stavbe, kulturnega spomenika v Vodnikovi ulici. Tudi zato ima podelitev ene od letošnjih plaket Državnega sveta Republike Slovenije ob mednarodnem dnevu prostovoljcev simbolni pomen, saj jo je prejel Borut Kramer, ki gotovo ni prostovoljec v običajnem pomenu te besede.
Tudi sam je bil presenečen, ko je izvedel za priznanje. Saj ne, da se v minulih letih nihče nikoli ni spomnil na pomen delovanja društva in kina. Mestna občina Celje je društvu Filter za njegovo ohranjanje in oživljanje urbane kulture ter inovativne projekte leta 2011 podelila bronasti grb. Tudi sicer Kramer pohvali dobro sodelovanje z občinskim vodstvom, ki pa kinu ne more zagotoviti druge primerne dvorane, saj je v mestu ni.
Navdušenje nad računalniki
Dijaška leta Boruta Kramerja so bila čas navduševanja nad prvimi računalniki. V podjetju družine Zlatečan se je po končani elektrošoli učil osnov grafike in spoznaval možnosti, ki jih nudi računalniško oblikovanje. S tem se ukvarja še danes v svojem podjetju s trem zaposlenimi.
Ko je začenjal, je nekaj časa delal za takratne Celjske kinematografe, ki so imeli tri kinodvorane v mestu. Borut je s kolegoma Rokom Hojnikom in Tomažem Fludernikom pripravljal reklamne objave, ki so bile na sporedu pred predstavami, in plakate za filme, ki so viseli v številnih vitrinah po mestu in okolici. Danes so vsi podatki na spletu in vitrine so le še spomin starejših Celjanov ...
V tistem času so začeli delovati tudi kinematografi Planeta Tuš in mestne dvorane so kmalu morale zapreti vrata. Nekaj časa se je Borut nato ukvarjal s pripravami grafičnega oblikovanja napovednikov za Tuševe kinematografe, pri čemer je hvaležen Tanji in Mirku Tušu, ki sta mu dala priložnost, da so skupaj gradili znamko Planet Tuš. Ob tem omeni tudi dolgoletna poslovna partnerja in prijatelja Boštjana Verdnika in Zorana Golca, s katerima je povezan že od začetka delovanja.
Iz kavarne v Metropol
Ko je podjetje Engrotuš prodalo dejavnost kinematografov, se je Borut lotil drugih poslov. V modi so bile internetne kavarne in tudi Celje je dobilo svojo. Internetna kavarna Stane je delovala v prostorih blizu Metropola. Šlo je za občinski in projekt takratnega ministrstva za informacijsko družbo. »Ustanovil sem društvo Filter, ki je prevzelo dejavnost kavarne. Izdajali smo tudi časopis Filter – vodnik urbane kulture, ki je napovedoval različne prireditve in prinašal tudi druge vsebine o dogajanju za mlade, saj so v Celju delovali Kljub, Barfly, Zamorc …« se spominja Kramer. A vodnik je bil obsojen na propad, pravi Kramer, saj je internet začel »lomastiti« na vseh področjih.
V kavarni je takrat deloval tudi filmski poznavalec Peter Zupanc. »Bolelo ga je, da je bil Metropol zaprt in nagovarjal me je, naj ga društvo prevzame in ponovno odpre. Res smo se odločili, da to naredimo. Na ministrstvu za kulturo nam je pomagal Tone Frelih, na občini smo dobili zeleno luč. Ministrstvo nam je dalo denar, ki smo ga porabili za nujno obnovo dvorane. K sodelovanju smo povabili prekaljenega operaterja Braneta Godnika, Peter Zupanc je skrbel za program,« se sogovornik spominja začetkov mestnega kina pred dobrimi 17 leti. Ker je imel Metropol tudi bife, je bilo mogoče iz njegovega prihodka financirati dejavnost kina. »Kapitala nismo imeli in tudi vlaganje v kino ni nikogar zanimalo, saj je bila stavba v postopku denacionalizacije, kar sem ugotovil šele kasneje,« razlaga Kramer, ki je svoje prve korake na področju kulture naredil kot kostumograf plesne predstave Freddyjeve nočne more (avtoric Save Malenšek in Goge Stefanović Erjavec). Med svoje začetke šteje tudi sodelovanje z Modno-revijalnim teatrom Moret, ki ga je vodila Vladimira Skale, in sodelovanja s celjskim podjetjem Metka, za katerega je izdelal sejemski prostor na Sejmu mode v Ljubljani.
Foto: Andraž Purg - GrupA
Preberite več v Novem tedniku
