O časih, ko so coprnice hodile mleko krast
Kako je včasih strašilo pri kostanju, kaj so imele krastače skupnega z izginotjem mleka in zakaj so ponekod v Dobju svetile drobne lučke? V vseh primerih gre za zgodbe ljudskega verovanja v coprnice, ki se jih iz svoje mladosti spominja Marija Plemenitaš. Da pripovedi, ki jim je prisluhnila v otroštvu ali so se ohranile v spominu drugih domačinov, ne bi utonile v pozabo, jih je zbrala v svoji peti knjigi z naslovom Z očetom sva šla coprnice gledat.
Navdih za raziskovanje tematike in pisanje knjige je našla v spominu na svojega očeta. Večkrat ji je namreč pripovedoval, kako sta z njegovim očetom ob večerih hodila opazovat svetlikanje v okolici hleva na njihovi domačiji pod Handilom. Večina domačinov je takrat tovrstne pojave pripisovala coprnicam. Slednje so dojemali kot nadlogo, kot nekaj hudega. Bali so se jih, saj so verjeli, da lahko človeka uročijo in mu škodijo.
Bolj izobraženi ljudje so vedeli, da za vsak odklon ni kriva čarovnija. »Moji predniki so bili zelo razgledani in napredni. Brat mojega starega očeta, ki je študiral teologijo, je izobraževal družino. Družinskim članom je povedal, da je bilo na našem območju nekoč morje, v zemlji pa so se ohranili različni plini, ki so ob prodiranju na površje povzročali zanimive pojave.« Ko je Marija Plemenitaš o tovrstnih pojavih govorila s svojimi otroki in vnuki, so odkrili, da gre za tako imenovano navidezno svetlikanje, ki se pojavlja marsikje po Evropi.
Mleko – čudežna tekočina
Avtorica je v knjigi strnila pripovedovanja različnih domačinov in tudi zgodbe, ki so jih pripovedovali delavci, ki so nekoč pomagali na kmetiji njenih staršev kmetiji. Dejala je, da včasih ni bilo težko dobiti ljudi za delo, samo od hiše do hiše je bilo treba iti in so prišli. »Ti ljudje so bili žive zgodbe, ogromno so pripovedovali. Če bi jih poslušala kot odrasla, bi si verjetno mislila svoje. Ker sem bila otrok, sem njihovemu pripovedovanju verjela in se mi je še posebej vtisnilo v spomin. Tudi zato, ker otroci verjamejo starejšim, je tako zelo pomembno, kako jih vzgajamo v otroštvu,« je dejala.
V obdobju, ko je le redkokdo imel denar za nakup knjig in je malokdo znal brati, ter v času, ko ni bilo električne energije in ko ljudje do informacij niso mogli s pomočjo medijev, je bilo med ljudmi veliko vraževerja. Ob tem so svoje dodali še revščina, pomanjkanje in stiske. »V naših hribih se je vse vrtelo okrog mleka. Danes, ko ga lahko kupimo v trgovini, se nam to morda zdi smešno. V starih časih pa je bilo mleko ključno za preživetje ljudi,« je poudarila sogovornica. Opisala je, da so bile koče, kjer morda niso imeli niti krave niti zemlje, včasih polne majhnih lačnih otrok. Mame so bile zanje pripravljene premagati vse ovire, zato so ponoči hodile krast mleko tja, kjer so ga imeli. Ljudje so izginotje mleka povezovali z nadnaravnimi pojavi, verjeli so, da so se coprnice spremenile v krastače, neopazno prišle v hlev in pomolzle kravo.
Foto: Arhiv NT (SHERPA)
Preberite več v Novem tedniku
