Od tehnika in šepetalca do glavnega igralca
Pol stoletja kulturnega udejstvovanja Janko Pirc se je ljubiteljskemu kulturnemu udejstvovanju zapisal že kot najstnik, ko je še ne polnoleten prvič vkorakal v prostore Kulturno-umetniškega društva (KUD) Svoboda Prebold. Tudi po petdesetih letih še vedno z veseljem in s ponosom poprime za vsakršno delo na odru in v zaodrju. Pol stoletja življenja s kulturo in za njo ne ostane neopaženega. Tako je ob letošnjem kulturnem prazniku prejel občinsko priznanje za delovanje na področju gledališča, literature, likovne umetnosti in drugih dejavnostih, poimenovano po Janku Kaču.
Ko je na prigovarjanje prijatelja leta 1970 Janko Pirc prvič vstopil v gledališko dvorano, se mu niti sanjalo ni, da ga bo gledališka dejavnost zaznamovala za vse življenje. Njegovi prvi gledališki izzivi so bili tehnične narave. Najprej se je preizkusil kot tonski mojster in mojster luči. Še danes na številnih prireditvah v občini in tudi zunaj občinskih meja poskrbi, da sta »zvok in slika, kot se šika«.
Delo tehnikov je bilo nekoč precej drugačno, naporno in zelo pomembno. »Včasih v dvoranah še ni bilo reflektorjev. Vse smo morali postaviti sami. Tudi med prizori je bilo treba luči fizično prestaviti,« se spominja svojih prvih gledaliških korakov. Ker je bil iznajdljiv, predan in hitro učljiv, je znotraj društva hitro napredoval in se po dveh letih preselil na mesto šepetalca. »Očitno je takratni režiser Alojz Fric v meni prepoznal talent, za katerega še sam nisem vedel,« se sramežljivo nasmehne. V vlogi šepetalca se je zelo dobro odrezal, kar mu je kmalu odprlo tudi vrata na oder.
Polna dvorana je za igralca kot droga
»Leta 1973 sem kot šepetalec sodeloval pri igri Snaha, a nisem ›sufliral‹ do konca. Eden od igralcev se je še pred premiero poškodoval, se tudi sprl in zapustil ekipo,« pripoveduje. Režiser Fric ga je takrat poklical k sebi in mu dejal: »Jaz ali ti?« Janko je bil, kot je povedal, povsem zmeden in prestrašen, po glavi mu je rojila misel: »Le kaj sem storil narobe?«. Nič ni naredil narobe, bil je dovolj prepričljiv, da je režiser v njem prepoznal igralca in ga tako prvič iz zaodrja postavil na oder. »Najprej sem okleval, bil sem prepričan, da za ta korak še nisem pripravljen. A me je režiser pomiril, češ da tako ali tako znam ves tekst, poznam vse like in ne bo težav,« se spominja. Tako je tri dni pred premiero iz šepetalca postal igralec. Kot igralski začetnik je odigral eno osrednjih vlog.
Da je bil krst še nekoliko bolj zahteven, premiera ni bila v Preboldu, ampak v Pesju pri Velenju. »Dvorana je bila res nabito polna. Ko sem videl, koliko ljudi nas gleda in kako z zanimanjem spremljajo predstavo, sem dobil veselje za igro in do takrat igram,« pove s toplim in z rahlo sramežljivim nasmehom.
Foto: Andraž Purg - GrupA
Preberite več v Novem tedniku
