"Na koncu se vsi soočimo s svojo vestjo"
Pred dnevi je izšla že petnajsta knjiga pisatelja Lojzeta Seliča, roman z naslovom Pod težo vesti (njegov prvenec je izšel leta 2004). Gre za zgodbo o življenju na podeželju v 19. stoletju, o tekmovalnosti mogočnih družin, ki z ženitnimi in drugimi spletkami želita pridobiti še več bogastva, pri čemer se ne ozirata na moralne norme, pravico, resnična ljubezenske čustva in druge pozitivne vrednote, ampak sta za dosego svojih ciljev ter uresničenje pohlepa pripravljeni iti tudi preko trupel.
Kot je ob predstavitvi knjige povedal Lojze Selič, je roman napisal na podlagi številnih pričevanj, ki temeljijo na resničnem dogajanju v preteklosti, liki in prizorišča romana pa so izmišljeni. »Pri mojih letih se je takšnih zgodb nabralo precej, z romanom sem želel odnose na podeželju v tistem času približati mlajši generaciji, ki si jih ob drugih vrednotah in običajih, ki so danes v veljavi, ne predstavlja in jih ne pozna. Včasih je bila ženitev povsem drugače obravnavana, kot je danes, in iskrena ljubezen med moškim in žensko v vaškem svetu ni imela poseben teže, ampak so odločali materialni vzgibi. Če so se starši za odločili, da na podlagi premožnosti svojemu otroku izberejo primerno nevesto ali ženina, se je praviloma tako tudi zgodilo,« je norme na vasi opisal 83-letni upokojenec, ki si s pisanjem romanov zapolnjuje tretje življenjsko obdobje.
V romanu tako neomajni Arsi, ki izhaja iz bogate družine, ne dovolijo, da bi se poročila s kočarjem Frančkom, ki ga ljubi, ampak mora vzeti ostarelega Jožefa Hudovernika. Seveda z njim svoje živahne narave in strasti ne more izživeti in tako podleže osvajanju dalmatinskega zapeljivca, krošnjarja Stipeta ali »pičkurina«, kot mu pravijo, ki zna z ženskami. A usoda je kruta in njuna ljubezenska avantura se konča tako, da Arsa rodi duševno in telesno prizadeto hčer Nežo. Bogatemu gostilničarju Juranu v svoji pohlepnosti zadiši posestvo Hudovernikov, pot do vzpostavitve imperija na vasi vodi le preko tega, da bi se gostilničarjev sin Jernej poročil s prizadeto Nežo. To mu lahkoživcu in lomilcu ženskih src seveda ne diši, a je za uresničitev očetovih pohlepnih ciljev pripravljen tudi na to, zavedajoč se, da bo za svoje potrebe že drugače poskrbel. Njegovo osvajanje Neže se njeni mami Arsi seveda zdi zelo sumljivo in skuje obrambni načrt oziroma protizaroto, s čimer se bo polastila njihove gostilne in imetja. Zadeva se še dodatno zaplete, ker po poroki z Nežo Jernej podleže čarom brhke Zale, ki jo Arsa kot svojo sorodnico pripelje v hišo, da bi bila družica, guvernanta onemogli Neži.
Več o zgodbi ne smemo izdati, že doslej pa smo povedali dovolj, da je jasno, da roman naslavlja teme, kot so podleganje strastem, zloraba (otroka), pohlep, preračunljivost, lažna ali odtujena ljubezen, prešuštvovanje, spletkarjenje ...
»Ljudje v svojem zagonu strasti storijo marsikaj, pozabijo na preudarnost in razsodnost, kar vedno prinese določene posledice. Na koncu se vselej konča pri obračunu z vestjo. Iz tega razloga tudi takšen naslov knjige. Namreč, kakršnikoli ljudje že smo, enkrat se soočimo s tem, da odgovorimo na vprašanje, ali smo ravnali prav, kolikšna je naša krivda za posledice, da se je za nekoga končalo slabo... V življenju praviloma nič ne mine brez tega, da vest ne bi opravila svojega in razsodila. Na koncu moraš razkriti, kaj te teži v svoji duši,« je prepričan avtor, ki je pri svojih častitljivih letih in ob življenjskih izkušnjah oseba, ki o tem lahko verodostojno in suvereno govori.
Razmislek o teži vesti je zagotovo sporočilo romana za današnji čas, v katerem sicer silnice materialnih vrednot in interesov niso več odločilne pri vzpostavljanju ljubezenskih odnosov in zakonskih zvez, a brez vpliva seveda tudi niso. Da še vedno imajo moč in da so na svoj način zakrite v primerjavi z vaškim življenjem 19. stoletja, pritrjuje tudi avtor, za katerega je to, kot napoveduje, najbrž zadnji roman. Zdaj preučuje zgodovino prednikov, če bo tudi iz tega nastala kakšna knjiga, še ne ve.
