Arhiv NTRC

Kulturi so pozornost namenjali že njeni starši, ki so tako Špeli kot njenima bratoma omogočili vpis v bistriško enoto Glasbene šole Rogaška Slatina. Špela se je odločila za pouk klavirja. Vse tri je glasba veselila, doma so imeli pianino in harmoniko, tako da je bilo muziciranje zanje nekaj povsem naravnega. Seveda letošnja prejemnica občinske plakete ni bila ves čas šolanja enako zavzeta za učenje glasbila. Ko se ji kdaj ni ljubilo vaditi, je k njej ob klavir sedla mama in ji tako pomagala prebroditi najzahtevnejša obdobja. Starša nista inštrumentalista, rada pa prepevata. Špelin oče je pel v Slovenskem komornem zboru, Ljubljanskem oktetu, občasno tudi v celovški operi. Mama je prepevala pri Akademskem pevskem zboru Toneta Tomšiča Univerze v Ljubljani. Tam sta se starša tudi spoznala.

Če ni vaj, nekaj manjka

Špela Drašler je o glasbeni poti razmišljala že ob vpisu v srednjo šolo. Ker je sama sebi priznala, da nima volje, da bi se glasbilu posvečala ure in ure, je opustila idejo, da bi se vpisala v srednjo glasbeno šolo. Po končani splošni gimnaziji v Brežicah se je odločila za študij glasbene pedagogike na Univerzi v Mariboru. Že v prvem letniku se je pridružila Akademskem pevskem zboru Maribor. Takrat jo je preplavila ljubezen do zborovodstva. »Začela sem spoznavati novo literaturo, dojemala sem, kaj vse se da ustvariti s človeškimi glasovi. Navdušena sem bila, ko smo izvajali osem- do šestnajstglasne pesmi. V kri mi je prišlo, da sem bila dvakrat na teden na vajah. Kadar jih ni bilo, sem se kar nekoliko čudno počutila,« je povedala.

Vrsto let je bila članica upravnega odbora omenjenega akademskega pevskega zbora in korepetitorka, prevzela je še mentoriranje katerega od zborovskih glasov. Zdaj je omenjene zadolžitve dala na stran in ostala zvesta prepevanju.

Pop je za pop pevce

Mešanemu pevskem zboru Bistrica ob Sotli se je pridružila ob koncu osnovne šole. Prvih šest let je bila pevka. Ko je tedanji zborovodja Franci Černelč opazil, da je dajala predloge glede izvedbe skladb, ji je predal vodenje zbora. Začela je organizirati vaje, pripravila program in od takrat raste z zasedbo.

Kot začetnica je poznala le osnove dirigiranja. Šele pri delu s pevci je videla, kaj učinkuje in kaj ne. »Tudi v tem primeru se je izkazalo, da je teorija eno in praksa nekaj drugega. Pomembno je tudi, kakšna oseba je dirigent. Meni se zdi, da moraš biti malo nor, moraš se znati zabavati na vaji in po njej. Kdaj je seveda treba tudi udariti po mizi,« meni sogovornica. Pri vodenju se trudi iskati pravo ravnotežje med svojimi željami in željami sestava. Točka, kjer ne odstopa rada, je pevski program. »Včasih mi pevci rečejo, da bi radi peli pop glasbo, a se pošalim, da bo potem zmanjkalo dela za pop pevce. Prav je, da imamo vsak svoj ›biznis‹«.

Foto: Osebni arhiv

Preberite več v Novem tedniku