Arhiv NTRC

Rok je fotografijo odkril v srednji šoli. »Hodil sem na ekonomsko gimnazijo in bil podpovprečen učenec, a zagret za druge šolske projekte. Profesorica Greta Jenček je edina prepoznala moje talente, me spodbujala in me povabila za kreativnega urednika šolskega časopisa Ekonomlonc. To, da je nekdo verjel vame, mi je pomenilo več kot karkoli,« se spominja Rok Tržan, ki je po koncu šolanja začel delovati v Celju kot samostojni fotograf. Leto 2017 je bilo po njegovih besedah posebej težko, saj ni dobil plačanega svojega dela, ljudje so mu narekovali, kako naj fotografira, morila ga je misel, da bo še naslednjih dvajset let delal na enak način. »Nabralo se je veliko slabih izkušenj, kar me je tako izčrpalo, da sem moral stran iz tega okolja. Odločil sem se za odhod v Berlin, kjer sem imel prijatelja iz otroštva. Najprej sem se nameraval za dva meseca malo odmakniti od domačega okolja in si odpočiti. Zdelo se mi je tudi, da ne izkoriščam dovolj svojih sposobnosti, da me nekaj ustavlja pri tem.«

Skok v neznano

V Berlinu je najel stanovanje za dva meseca in se že po 14 dneh odločil, da se ne bo več vrnil. »To je bila neumna odločitev, saj sem doma imel delo, poznali so me, v Berlinu pa nihče ni vedel zame. Vsak 17-letnik je imel boljšo mapo s svojimi deli kot jaz, a se mi je želodec obračal ob misli, da bi moral nazaj in spet fotografirati poroke ter se prepirati s strankami o tem, kaj in kako bom delal.« Tudi jezika ni znal in priznava, da ga še vedo ne govori. »V svetu, kjer delam, znanje nemščine ni nujno, bi pa bilo koristno v vsakdanjem življenju.«

Če je želel ostati v Berlinu, je moral najti delo. Na Linkedinu je videl oglas podjetja Zalando, ki se ukvarja s spletno prodajo oblačil in drugih modnih izdelkov, da išče fotografa. »Takrat sploh nisem vedel, kdo je Zalando in kaj dela. V oglasu je pisalo, da je treba poslati svoj življenjepis in motivacijsko pismo. Ker se mi tega ni dalo pisati, sem napisal samo naslov svoje spletne strani roktrzan.com. Čez nekaj dni so me klicali iz podjetja, da bi šef rad spoznal človeka, ki je poslal samo naslov svoje spletne strani, česar še niso doživeli.«

Služba ob kavi

Na osnovi daljšega pogovora ob kavi je dobil povabilo za službo, a ne za razpisano delovno mesto, ampak za fotomenedžerja njihovih studiev. Seveda je sprejel ponujeno. Vodil je delo 25 fotografov in vmes nabiral različna znanja, ki jih prej ni imel. A na tem položaju je zdržal le leto. »Ko je prišlo do odpuščanj, tega dela nisem zmogel in se tudi nisem vedno strinjal z razlogi zanje. Rad spodbujam ljudi okrog sebe, a ne morem uničevati njihovih življenj, ker so na primer trikrat zamudili v službo. Saj nismo kirurgi, ki rešujemo življenja, sem večkrat rekel, a Zalando je ogromno podjetje in mora res vse delovati brezhibno, da ta industrija kreativnosti deluje,« pravi Rok, ki je nato predlagal, da bi oblikovali interno agencijo, ki bi sama vodila manjše fotokampanje, sam pa bi pri tem sodeloval kot fotograf in bil prisoten v celotnem procesu od zamisli do končnega izdelka. Tako je nastala nova ekipa, ki se je v enem letu razširila na približno 50 zaposlenih. V tistem času je Rok vodil 350 različnih kampanj, kjer se je zelo veliko naučil. »To je bila najbolj intenzivna šola in v tem času sta se mi spremenila okus in slog fotografiranja. Spoznal sem zahteve svetovnega trga. Tehnično znanje iz Slovenije je bilo seveda ustrezno, zavreči pa sem moral vizualni vpliv in sprejeti nove smernice.«

Odločitev za samostojnost

Da se je v tem času ogromno naučil in ustvarjal odlične izdelke, so spoznala tudi večja tekstilna podjetja, kot so Nike, Adidas, North Face, za katera Zalando pripravlja reklamne kampanje. Roka so vabila, da bi z njimi sodeloval tudi neposredno, in tako se je odločil, da bo pustil redno službo ter se podal v »kaos in trpljenje, ki ga prinaša svobodni poklic«, kot pravi. »Nagrade pri takšnem delu so sicer lahko zelo velike, a je zelo težko zdržati tako dolgo, da prideš do njih. Že nekajkrat sem bil skoraj odločen, da se tega ne grem več, a sem na koncu rekel, da bom še malo zdržal,« priznava. Zaveda se, da je v mestu veliko nadarjenih fotografov in da je za to, da najamejo prav njega, treba imeti še nekaj več. »Ljudje si morajo želeti, da bi bil prav jaz na fotografiranju, kar pomeni, da se je treba dobro ujeti z vsemi, da je njihova delovna izkušnja prijetna. Morda k temu prispevata moja odprtost in radovednost. Ne vem, kaj točno ustreza tistim, ki me redno najemajo. Ko bom ugotovil, bom to še okrepil ...« pove v smehu.

Dela le v modni industriji, saj drugače v Nemčiji niti ne gre. »Že na začetku so mi povedali, da me nihče ne bo jemal resno, če bom fotografiral različne stvari. Vsak se specializira za svoje področje in ga pili. Meni je to všeč, saj lahko tako postaneš res strokovnjak.«

Ujeti nekaj minut dneva

Preden se Rok loti fotografiranja, je veliko predpriprav in skrbnega načrtovanja, kjer je predvideno vse od ličenja in pričeske ter celo do kota fotografiranja. Nič ne sme iti narobe, saj je tovrstno delo za najboljše modne znamke zahtevno in drago, zato ni prostora za ponovni izpit. »Kreativni in umetniški direktorji vse pripravijo, še preden se vključim v ta proces. Ko izdelajo osnovno zasnovo projekta, iščejo primernega fotografa. Torej ne gre za sistem, kdo koga pozna, ampak za to, koga vidijo kot sposobnega, da lahko idejo izpelje.«

Ima Rok pri tem možnost, da doda svoje ustvarjalne ideje? »Ko se načrtovano fotografiranje konča in če je še čas, predlagam še kakšen drugačen pristop oziroma kot fotografiranja. Včasih niti ni časa, ker se za dobre posnetke čaka na nek del dneva in svetlobo, kar je lahko samo nekaj minut, in takrat ni prostora za improvizacijo,« pojasnjuje fotograf, ki mu je tovrstno delo zelo všeč in ga niti stresne razmere ne motijo. »Ravno ta stres in pritisk me ›hranita‹. Večji je pritisk, bolj sem sproščen. Če je kaj prelahko, se mi zdi, da ne napredujem.«

Foto: osebni arhiv

Več v tiskani izdaji, ki je izšla 5.  januarja.

Preberite več v Novem tedniku