Arhiv NTRC

Simpatičen in zgovoren Laščan, ki se enako dobro kot z risbo izraža tudi z besedami, prizna, da je do vseh znanj in spoznaj prišel po ovinkih, po katerih ga je vodilo življenje. Vse, kar se je na tej poti naučil, z veseljem predaja naprej, najlažje v obliki risb. Tudi zato je pred leti ustanovil Zavod za izobraževanje v likovni umetnosti (Zavod ILU), v okviru katerega organizira najrazličnejše tečaje risanja, v prihodnjem letu pa želi narediti še korak dlje in vse to nadgraditi z likovno šolo. »Moj cilj je – in to skušam prenesti na otroke – da predvsem v najstniških letih ohranijo ustvarjalni zanos ter negujejo talent in ga tako ponesejo v odraslo dobo. Pomembno je, da jim povemo, da ni nič narobe, če sledijo notranjim željam po ustvarjanju, in jim tako pomagamo, da jih družba ne odnese v neke kalupe, v katerih potem mislijo, da morajo delovati,« pravi Sanda, ki je prepričan, da je vsak otrok edinstven.

Namen tečajev risanja ni le to, da se otroci, a tudi odrasli, naučijo osnov risanja, temveč da se udeleženci naučijo ustvarjalno razmišljati, poudarja. »Zdi se mi, da sta papir in svinčnik najlažja in najhitrejša oblika tega, da ideje spraviš iz svoje glave, svoje domišljije in srca. Hkrati je to dobra terapija, če se počutiš utesnjeno ali se spopadaš z notranjimi strahovi. Nekateri pišejo, drugi pojejo, tretji rišemo. In tudi za to je dobro imeti neko osnovno znanje. Ne moreš narediti dobre pesmi, če nimaš osnovnega znanja. Isto je pri risanju in slikanju.«

Ob tem Simon Sanda pogosto poudarja, da za risanje človek ne potrebuje talenta, kot mnogi zmotno mislijo. »Seveda je tovrstna danost lahko zelo dobrodošla, a nikakor ni pogoj za risanje in drugo ustvarjanje. Kot pri vsaki drugi stvari, ki jo v življenju počnemo, sta potrebna predvsem želja in notranji žar.«

Sistem duši ustvarjalnost

Simon Sanda, ki se je v zadnjih letih iz tehničnega risarja in podjetnika že skoraj povsem prelevil v ustvarjalnega pedagoga, ugotavlja, da veliko otrok pri približno trinajstih, štirinajstih letih izgubi oziroma opusti tovrsten ustvarjalni način izražanja.

Vpliv družbe in odraslih na otrokovo razmišljanje se kaže tudi že precej prej, že kmalu po vstopu v osnovno šolo. »Ko otrokom na tečajih rečem, naj narišejo, kaj želijo postati, ko bodo odrasli, večinoma rišejo ekonomiste, direktorje. Ko se pogovorimo in rečem, naj narišejo tisto, kar si res želijo, narišejo, kako imajo svoj konjeniški klub, kako plešejo balet, sedijo za krmilom velikega letala ali se podajo v vesolje,« razlaga sogovornik. »Že v prvih letih šolanja veliko otrok izgubi notranji klic oziroma lastne sanje, postanejo del kalupa, ki ga je družba predvidela zanje. To ni dobro. Otroci morajo ohranjati lastno domišljijo, razmišljati mimo tega, kar je tradicionalno in predvideno. Tako se bodo lahko razvijali v samostojne osebnosti in tudi našli tisto, kar jih bo v življenju zares veselilo. Le tako bodo lahko razvili vse, kar se skriva v njih. V vsakem otroku pa se skriva veliko.«

Otroci ob razlagi risb, ki jih ustvarijo, velikokrat povedo, zakaj so narisali ravno to, kar so. K temu jih ne usmeri srce, ampak starši. Kot ugotavlja Sanda, jih že zelo zgodaj odrasli nagovarjamo, kako naj začrtajo svojo poklicno pot, seveda povsem racionalno, skozi naše oči. »Usmeri se v ekonomijo, boš dobil boljšo službo, izberi strojništvo, delavcev na tem področju primanjkuje. Tako mladi le na logični ravni izbirajo svojo življenjsko pot, kar je v resnici grozno,« je prepričan. Ob tem ugotavlja, da sočasno s tem, ko družba mlade sili v določene tirnice, tiste, ki želijo ostati svoji, označi za čudake.

S hčerko ustvaril podobo pogumne Pie V dneh pred prazniki se je Simon Sanda razveselil novega izdelka, ki je plod uspešno izpeljanega projekta. Tokrat je moči združil z dvanajstletno hčerko Mišo, ki uspešno stopa po njegovih stopinjah. Na povabilo sta ustvarila ilustracije za zgodbo, ki jo je ubesedil šestošolec Theo Mihajlović. Zgodba je pred dnevi izšla tudi v knjižni obliki. Pogumna Pia reši božič je prva iz zbirke zgodb zvezdnih dogodivščin, ki je ugledala luč sveta. Gre za zgodbo, ki jo je za šolsko nalogo lani decembra zapisal dvanajstletni Theo. V šolski spis, kar je zgodba najprej bila, je vložil veliko truda in izdelek je bil temu primerno dober. Zato se je Theova mama odločila, da bo zgodbo izdala v knjižni obliki, za kar je potrebovala tudi ilustracije. Pomoč je poiskala pri prijateljici Petri Škarja, ki jo je napotila do Simona. In tako sta v čarobno zgodbo deklice Pie vstopila Simon Sanda in njegova hči Miša. »Ko smo se srečali in dogovorili za sodelovanje, sem predlagal, da bi bilo najbolje, če bi pri tem sodelovala tudi Miša, saj je otroška domišljija velikokrat precej barvitejša od odrasle. In ker je Theo star toliko kot Miša, se mi je to zdela res dobra kombinacija,« o začetku sodelovanja pove Simon. »Pri nastajanju del za otroke je dobro, da pri tem sodelujejo, saj je končni izdelek tako pristnejši.« Ker bi bila ilustracija celotne knjige za Mišo ob številnih drugih obveznosti, ki jih ima, prevelik zalogaj, sta se oče in hči odločila, da bo ona ustvarila like, on pa bo na podlagi teh likov ilustriral knjigo. »Ko sem prebrala zgodbo, sem si takoj v glavi ustvarila podobo Pie, ideje sem črpala iz številnih drugih risank, ki sem jih videla. Takoj sem vedela, da moram tigrčku nadeti nagajiv obraz in da mora imeti škrat Copatko velike copate,« pove Miša in prizna, da je bila prepričana, da je ustvarjati slikovno podlago za knjigo veliko bolj preprosto. Pri delu sta se z očetom lepo dopolnjevala, Miša ga je, potem ko je ustvarila podobo likov, ves čas usmerjala. »Tako mi je veliko lažje, saj odrasla domišljija ni tako pestra in pisana kot otroška. In zato mi je v zelo veliko pomoč, da imam otroka, ki je zelo talentiran in hkrati tudi zelo rad riše, si v glavi riše te svetove in jih potem prenaša na papir,« je Simon ponosen na hčerkino delo.

»S svojimi vizualnimi sporočili želim navdihniti ljudi (še posebej otroke), naj sledijo svojim sanjam in najdejo svoj pravi namen na tem svetu.«

»Že v prvih letih šolanja veliko otrok izgubi notranji klic oziroma lastne sanje in postanejo del kalupa, ki ga je družba predvidela zanje. To ni dobro. Otroci morajo ohranjati lastno domišljijo, razmišljati mimo tega, kar je tradicionalno in predvideno. Tako se bodo lahko razvijali v samostojne osebnosti in tudi našli tisto, kar jih v življenju zares veseli. Le tako bodo lahko razvili vse, kar se skriva v njih. V vsakem otroku pa se skriva veliko.«

»Človek za risanje ne potrebuje talenta. Seveda je tovrstna danost lahko zelo dobrodošla, a nikakor ni pogoj za risanje in drugo ustvarjanje. Kot pri vsaki drugi stvari, ki jo v življenju počnemo, sta potrebna predvsem želja in notranji žar.«

»Vsako jutro se zbudim z namenom, da bi ustvaril nekaj, kar bo navdihnilo ljudi. To so lahko ilustracija, grafično oblikovanje, logotip, risba, videoanimacija, spletna stran ali dobro opravljena storitev. Pri vsem tem je najpomembneje, da to naredim z dobro voljo, s pozitivnim pristopom, z veliko mero ustvarjalnosti in učinkovito. Vedno iščem nove rešitve, spremljam nove tehnologije in svoje znanje brez zadržkov delim,« pravi Simon Sanda, ki mu je zelo blizu tudi rek znamenitega Walta Disneyja: »Vse naše sanje se lahko uresničijo, če imamo dovolj poguma, da jim sledimo.«

Kako se je Simon Sanda po strojni in podjetniški »avanturi« vrnil k osnovam, preberite v tiskani izdaji Novega tednika!

Foto: osebni arhiv in SHERPA

Preberite več v Novem tedniku