Arhiv NTRC

Počitnice v Celju si je privoščila po naporni desetdnevni turneji po Balkanu, kjer je igrala z zasedbo No borders orchestra. V njej igrajo glasbeniki iz držav nekdanje Jugoslavije. Idejni vodja je srbski dirigent Premil Petrović, ki je želel tako s pomočjo kulture premagovati napetosti med narodi, nacionalizme, stereotipe ... V spominu ji bo ostal zlasti čustven nastop v Sarajevu, kjer so igrali na dan, ko so Srbi pred tridesetimi leti požgali mestno hišo. »Doživeli smo stoječe ovacije in nekateri smo se pri tem kar razjokali.« Pravi, da je rada del tega projekta, saj gre pri njem v prvi vrsti za glasbo in druženje, manj za zaslužek.

Oboževalka bobnov in teorije

Bobne je začela igrati pri trinajstih letih. Pravi, da je šlo najprej za pubertetniško muhavost, saj se ji ni več dalo igrati »sintesajzerja«, ki se ga je učila v studiu Zac pri Matevžu Zaveršniku. Predlagal ji je, naj razmisli o katerem drugem glasbilu. »Zdelo se mi je, da so bobni nekaj finega, in že po prvi uri sem ugotovila, da so res krasni,« se spominja. Bobni so jo zasvojili, zato se je vpisala na glasbeno smer I. gimnazije v Celju. Zanimivo, da je bila ena redkih, ki je oboževala glasbeno teorijo, ki večini ni pri srcu. Njen učitelj bobnov v Glasbeni šoli Celje je bil Damir Korošec in na tiste čase ima najlepše spomine. »Skrbel je za nas in nas povezoval. Veliko smo igrali skupaj in smo še vedno zelo dobri prijatelji.« Vadila je predvsem v šoli, kar je pomenilo, da je zjutraj šla od doma in se zvečer vrnila. »Ko si mlad, imaš veliko energije. Zdaj ne bi hotela takšnega tempa.« A za igranje je treba biti ves čas tudi telesno dobro pripravljen. Pomembna je tudi zbranost, saj gledališke predstave, ob katerih igra, lahko trajajo tudi po tri ali štiri ure. »Dolgo sem se ukvarjala z jogo, a sem se v času korone malo polenila, saj nismo imeli daljših potovanj z zasedbami, kjer se pomanjkanje vzdržljivosti najbolj pozna,« priznava sogovornica, ki je zato čas v domovini izkoristila tudi za nekaj planinskih vzponov.

Od doma po svetu

Domače zavetje je zapustila že po srednji šoli, saj je za študij izbrala Zagreb in tamkajšnjega profesorja Igorja Lešnika, ki ga je kot odličnega pedagoga poznala že z mojstrskih tečajev. Podiplomski študij je nadaljevala v Salzburgu, kjer je preživela tri leta. »Posebnega načrta takrat nisem imela. Za študijski program na priznani akademiji za sodobno glasbo v Frankfurtu je bila razpisana štipendija in sem šla za leto v Nemčijo. Z glasbeniki, s katerimi sem ustvarjala, smo se v tistem času zelo povezali. V Slovenijo se še nisem želela vrniti in sem se odločila, da bom ostala v Frankfurtu, dokler bom imela ponudbe za delo. To se je raztegnilo na sedem let …« pravi v smehu. Doma so se z njeno odsotnostjo že sprijaznili. »Ko je sestra pred leti šla za tri mesece v Afriko v okviru odprave Zdravniki brez meja, je oče ves čas gledal na koledar, kdaj bo nazaj, pri meni pa so se že navadili in sprejeli, da me večino časa ni. Ko pridem, je fino, a vedo, da bom kmalu spet šla za dlje časa. Skupen čas torej veliko bolj cenimo in ga ne jemljemo kot samoumevnega.«

Če je v Zagrebu kdaj slišala pripombe v slogu, da je Mojca iz Kekca, težav kot tujka ni nikoli imela. »Pred odhodom v tujino nisem znala niti hrvaško niti nemško. Ko sem se ju naučila, se mi je zdelo, da sem se z novima jezikoma sama razvila in se spremenila. Dobro je, da se naučiš jezik okolja, kjer živiš, ker s tem tudi ljudi drugače spoznaš. Naučiš se predvsem prisluhniti sogovorniku,« je prepričana.

Sodobno in klasično

Frankfurt ji je všeč, zanj pravi, da se v njem počuti domače. Veliko mesto daje občutek majhnega in hkrati mednarodnega. Na kulturnem področju se veliko dogaja, saj je regija bogata. A to pomeni tudi višje stroške življenja. »Dolgo sem iskala svoje stanovanje, ki sem ga kot svobodnjakinja težko našla, saj je trg nepremičnin neizprosen tako kot drugje.« Končno ji je uspelo najti cenovno ugodno stanovanje v središču mesta. S kolegom ima v najemu studio, kjer vadi.

Špela pravi, da je imela srečo, da je vedno sodelovala v projektih, ki so ji odpirali vrata. »Kakovost igranja je pomembna, a to ni dovolj, pri teh sodelovanjih gre predvsem za medčloveške odnose, za to, kako lahko z nekom sodeluješ. Pomembno je ustvariti pozitivno vzdušje na odru in v zaodrju, predvsem v delovnem procesu, da se vsi glasbeniki dobro počutijo in da se to prenese na občinstvo.«

Pogosto igra v znanem ansamblu Ensemble Modern, ki izvaja sodobno glasbo. Sodeluje tudi v simfoničnih orkestrih, veliko dela v gledališču. Gre za predstave z glasbo v živo.

Tako kot izvajalci pri nas tudi v Nemčiji opažajo, da je vedno težje pritegniti poslušalce klasične glasbe. »Občinstvo pričakuje, da se na odru marsikaj dogaja. Vedno več je multimedijskih koncertov s svetlobnimi učinki, z videoprojekcijami, kar gre včasih tudi na račun kakovosti glasbe, ki mora biti po mojem mnenju na prvem mestu.« Meni, da je mogoče tudi mlade navdušiti za obiske koncertov klasične glasbe. »V Kölnu na primer je vsak torek dopoldne dan odprtih vrat filharmonije in dvorana je nabito polna. Treba je le razbiti stereotipe, da je to elitna zadeva,« je prepričana.

Živi lahko brez Facebooka

Še po nečem je Špela Mastnak posebna. Še vedno nima svoje spletne ali FB-strani. »Nisem podlegla miselnosti, da je treba biti ves čas prisoten na vseh družbenih omrežjih. Na začetku je šlo za uporniško držo, da bi poskusila nekaj drugega kot večina, potem sem ugotovila, da je to zdrav pristop, da sebe varuješ pred tem, da si ves čas prisoten, da moraš ves čas objavljati in dobivati informacije. Včasih imam malo krize, ko se mi zazdi, da bi morala kaj objaviti. A sem ugotovila, da mi več pomeni mir in da zaupam v dobre stike s prijatelji in sodelavci.«

Dobre prijatelje ima povsod po svetu, med najbližjimi so še vedno v Celju. Poznajo se iz otroštva ali srednješolskih let in so kot nekakšna Špelina razširjena družina. »Zdi se mi, da imam več različnih življenj. Ljudje, ki so ostali v Celju – nekateri so se ustalili – imajo drugačne želje in cilje, drugače razporejen čas. Vsi rastemo, a drugače. Ko pridem, se večkrat vprašam, ali bi se tudi sama rada vrnila in se ustalila. Spremljata me rahel občutek tesnobe in preizpraševanje, ali bi še vedno rada delala to, kar delam. Če bi imela neko redno službo, se verjetno tega ne bi spraševala, vsaj tako včasih prepričujem samo sebe. Ko pridem v Frankfurt, je drugače. Večina prijateljev ima podobne razmere kot jaz – so svobodnjaki, stari malo več kot trideset let, brez družin in vsi se ubadamo z enakimi težavami, saj imamo nekaj časa veliko nastopov in vmes obdobja, ko jih ni.« Na vprašanje, kakšna bi morala biti ponudba, da bi jo prepričala o vrnitvi, pravi, da bi bil izziv sodelovanje v projektih, kjer bi se preizkusila v novi vlogi, kot sooblikovalka ustvarjalne skupnosti.

A za zdaj je zadovoljna s tem, kar je dosegla in kar lahko počne. Nekaj želja ima in jih izda, druge, ki so samo njene, ohranja zase. »Želje po nastopih na različnih odrih in možnostih sodelovanja so se mi večinoma uresničile. Želim si, da bi še naprej lahko kot svobodnjakinja sodelovala v projektih z glasbeniki, ki sem jih spoznala. Zasebno bi rada našla malo več trdnosti in stabilnosti. Včasih nimam občutka, da imam sploh kje korenine, ker sem veliko na različnih koncih sveta.«

Foto: Robi Valenti in Lea Remic, SHERPA

Preberite več v Novem tedniku